Turizem smo ljudje

Nespametna in nesprejemljiva izjava prvega moža blejskega turizma je v prvi vrsti pokazala, kaj je največja težava slovenskega turizma v času, ko so svetovni in evropski turistični trendi ugodni, slovenski pa nadpovprečni. Zaradi relativno slabe in premalo razvite infrastrukture se Slovenija že sooča z realnimi mejami turistične rasti, še bolj pa z mejami trajnostne turistične rasti. Težave slovenskega turističnega razvoja so tesno povezane z infrastrukturo, predvsem cestno. Severna razbremenilna obvoznica mimo Bleda se sicer že gradi, južna obvoznica, ki je ključna za prometno razbremenitev, pa v naslednjih petih verjetno še ne bo zgrajena. Zato bo ob zdajšnjih dvomestnih stopnjah rasti v naslednjih letih na želenem Bledu, kar zadeva gnečo ob jezerskem bazenu in na cestah mimo njega, le še bolj nevzdržno.
Reči, da je turistov preveč, predvsem domačih, je strel v lastno koleno. Rek, turizem smo ljudje, se je na Bledu še enkrat več izkazal za ključnega, a je na žalost razodel omejenost (turistične) mentalitete v turistični destinaciji, ki želi biti svetovno prepoznavna. Govoriti, da je destinacija polna, je katastrofa. Na koncu bodo vsi turisti dobili svoje, vsi bodo postreženi, le počakati bo treba. Čas je namreč zaveznik turistov, ne njihov sovražnik. Lani je Slovenijo obiskalo dobrih 4,3 milijona turistov, ki so ustvarili rekordnih 11,2 milijona prenočitev. Težava je v tem, da je koncentracija turistov popolnoma neenakomerna, saj glavnina odpade na Obalo, Ljubljano in Bled. Lokalna infrastruktura na teh mestih čedalje slabše prenaša rast. Gneča je problem vseh turističnih centrov v Evropi, blejski primer pa je razkril, da se Slovenija z njo še ne zna soočati. Še večja težava pa je, da se v turistično najbolj obleganih delih države prebivalci že zdaj soočajo z negativnimi posledicami turistične ekspanzije, ki neposredno vpliva na kvaliteto in ceno njihovega življenja, od povišanih cen nepremičnin in najemnin do dražjega piva v priljubljenem baru.
Turistov v državi, ki toliko stavi na turizem, nikoli ne sme biti preveč. Težava je poleg premalo razvite infrastrukture še drugje. Še enkrat več se izkazuje, da ne premoremo vzdržne strategije (turističnega) razvoja Slovenije. Na Obalo, Ljubljano in Bled skoncentriranih gostov ne znamo in hkrati ne moremo razpršiti po celi državi. Pa smo zanjo vsi prepričani, da ima prav vsak njen skriti kotiček velik turistični potencial. Odgovor na vprašanje, zakaj se rekordna turistična rast ne pozna v (turistično) perifernih krajih Slovenije, daje grenko spoznanje predvsem ljudem, ki živijo tam. Meje razvoja turizma v Sloveniji so tudi meje centralizirano razvite države. V turistično zanimivih zakotjih naše države je infrastruktura še slabše razvita, o stanju javnih transportnih poti na teh območjih, še bolj pa do njih, pa nam sploh ni treba izgubljati besed. Slovenija bo (turistično) razvita šele takrat, ko bodo turisti množično romali tudi v vzhodno razvojno kohezijsko regijo.