Solastništvo zaposlenih: Zanj so se že odločila tudi nekatera slovenska podjetja. In kaj prinaša zaposlenim?

Inštitut za ekonomsko demokracijo (IED), ki spodbuja lastništvo zaposlenih in participativno kulturo lastništva, sodeluje pri predlogu zakonodaje za uvedbo modela lastništva zaposlenih po vzoru ameriških shem, imenovanih ESOP kot okrajšava za Employee Stock Ownership Plan. Zaposleni bi tako s svojim delom dobili ne le plačo, pač pa tudi delež v podjetju. Lastništvo zaposlenih je drugod že dobro razvito, predvsem na zahodu. Obstaja ogromno različnih oblik in modelov, ko pa se govori o malo bolj sistemskem lastništvu zaposlenih, s katerim imajo zaposleni v lasti znaten delež podjetja (vsaj 25 odstotkov), pa sta najbolj razširjena modela ESOP v ZDA in EOT v Veliki Britaniji.

V ZDA enajst milijonov zaposlenih lastnikov podjetij

V ZDA je že 6500 tako imenovanih podjetij ESOP, ki zaposlujejo več kot enajst milijonov delavcev, kar pomeni, da je preko modela ESOP skoraj deset odstotkov zaposlenih v zasebnem sektorju tudi lastnikov podjetij, kjer delajo. Velika Britanija je leta 2014 uzakonila sklad za lastništvo zaposlenih (Employee Ownership Trust – EOT), ki z nekaj izjemami ponuja podoben mehanizem odkupa delnic in ima zelo podobne lastnosti kot ameriški ESOP. "EOT je malo novejši model, po vzoru John Lewis Partnershipa, ki je največje podjetje v 100-odstotni lasti zaposlenih v Veliki Britaniji s 60.000 delavci. Do danes se je po tem modelu v solastništvo zaposlenih preoblikovano že 1500 podjetij, med njimi podjetja z več sto in celo več tisoč zaposlenimi. Ključna značilnost teh modelov in hkrati razlog, zakaj je preko njih lastništvo zaposlenih tako razširjeno, pa je dejstvo, da zagotavljajo možnost financiranja odkupa preko vzvoda in omogočajo delni prenos podjetja v last zaposlenih (solastništvo). V tem modelu se vzpostavi sklad, preko katerega zaposleni dostopajo do lastniških pravic, medtem ko financiranje za odkup zagotavlja podjetje samo, ki del dobičkov nameni za odkup," pojasnjuje Tej Gonza, direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo.

Zaradi tega je lastništvo dostopno vsem zaposlenim, ne samo menedžerjem in dobro plačanim delavcem - in v okviru teh modelov obstaja zakonska obveza, da morajo biti v sklad vključeni vsi zaposleni. Poleg teh primerov solastništva zaposlenih velja izpostaviti tudi zadruge Mondragon​, ki zaposlujejo skoraj 80.000 delavcev. Dobre prakse pa najdemo tudi v Franciji, kjer obstaja okrog 4000 delavskih zadrug. V Italiji, kjer zakon Marcora delavcem, ki jim grozi brezposelnost, omogoča, da dobijo vnaprej izplačana nadomestila za brezposelnost kot odkupni kapital, podobno prakso pa poznajo tudi v Španiji (Sociadades Laborales).

Slovenija: Domel, Etiketa, M-Sora, Dewesoft

"Ekonomska politika spodbujanja lastništva zaposlenih je politika z izredno visokimi multiplikatorji - družbenimi, okoljskimi, političnimi, ekonomskimi. Je politika dvigovanja dodane vrednosti, ne da se pri tem posega v zmanjševanje socialne države, denimo z ukrepi, kot so socialne kapice. Je učinkovita strategija proticiklične politike, saj so podjetja v lasti zaposlenih v krizi bolj stabilna. Hkrati lastništvo zaposlenih zagotavlja odgovornost do lokalnih skupnosti, preprečuje špekulativno mobilnost kapitala in ohranja zapuščino podjetnikov v lokalnih skupnostih," Tej Gonza našteva prednosti. Ob tem dodaja, da je zaradi številnih dejavnikov zelo težko doseči, da se lastništvo zaposlenih spontano razvije na trgu, kar dokazuje tudi praksa. Lastništvo zaposlenih je namreč najbolj razvito tam, kjer države aktivno spodbujajo ta lastniški model. Spodbujati pa ga je mogoče z davčnimi olajšavami, s subvencijami, s posebnimi finančnimi inštrumenti preko razvojnih bank.

Čeprav v Sloveniji zakonsko lastništvo zaposlenih v podjetjih še ni urejeno, obstaja že nekaj podjetij v lasti zaposlenih. Zaradi neurejene zakonodaje so to modeli, ki so običajno postavljeni zelo na ad hoc način, glede na ideje lastnikov in menedžerjev, ki niso nujno slabe, vendar niso vedno najbolj vzdržne. "Skoraj vsa podjetja, ki so v preteklosti vzpostavljala lastništvo zaposlenih, se danes soočajo s problemom nasledstva, saj so zaposleni neposredni delničarji (Domel, Etiketa, M-Sora). To so modeli ESPP, kjer lastništvo ni zasidrano v skladu. Tudi Dewesoft se je lotil podobnega modela, čeprav je veliko bolj sistemski. Dewesoft sicer ima vzpostavljeno neposredno družbeništvo zaposlenih, vendar je regulirano zelo podobno, kot bi bilo preko modela ESOP - zaposleni lahko kupijo deleže v omejenem obsegu glede na svoje bonuse, prav tako je lastništvo vezano na njihovo zaposlitev, torej morajo ob odhodu iz podjetja deleže prodati. Kljub temu se model notranjega lastništva Dewesoft sooča s problemom vzdržnosti, saj se zaposleni lahko kadarkoli odločijo, da deleže prodajo. Tako se je pred nedavno napovedjo vlade, da bodo odkupi lastnih deležev davčno obravnavani kot izplačilo dividend, ogromno zaposlenih solastnikov odločilo, da pred to spremembo prodajo deleže. Zgodil se je 'beg v banke', česar modeli delavskega delničarstva ne regulirajo najbolje," ugotavlja Tej Gonza.

Obeta se sprememba zakonodaje

Za zdaj naša zakonodaja podpira le delitev dobička med zaposlene (zakon o udeležbi delavcev pri dobičku). Se pa na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport že pripravlja sprememba tega zakona, ki bo omogočila, da bodo lahko delavci dobičke pretvorili v deleže in delnice. Drugi zakonski predlog pa pripravljata ministrstvo za delo in ministrstvo za solidarno prihodnost. Gre za zakon o lastniški zadrugi delavcev, pri katerem aktivno sodeluje Inštitut za ekonomsko demokracijo s svojimi izkušnjami in poznavanjem prakse po svetu.

Ta zakon bo odgovoril tudi na vprašanje, kako zaposleni sploh lahko pridejo do kapitala, da lahko postanejo solastniki podjetja. Pa tudi, kaj se zgodi z njihovim lastništvom, če zamenjajo službo ali se upokojijo. "Različni modeli lastništva zaposlenih to urejajo različno. ESPP ali Employee stock purchase plan pomeni, da zaposleni investira del svoje plače ali bonusa. Ti modeli so sicer razširjeni, vendar redko vodijo v znatno lastništvo zaposlenih. Običajno jih uporabljajo korporacije, ki s tem modelom motivirajo menedžment in dobro plačane zaposlene. Pri tem modelu običajno izhod ni najbolje urejen, zaposleni so 'delničarji', ki s svojimi deleži primarno špekulirajo glede na vrednost deleža, pričakovane trende. Primarno se uporablja kot nagrada določenih zaposlenih in zagotavljanje motivacijo za tiste, ki jih je v podjetju najtežje zadržati. Čeprav je lahko zelo uporabno orodje za podjetja, tega modela niti ne bi poimenoval lastništvo zaposlenih, rajši delničarstvo zaposlenih. Nekaj podobnega razvija naše ministrstvo za gospodarstvo," razlaga Gonza.

In nadaljuje, da lastništvo zaposlenih pomeni, da so lastniške pravice v podjetju (pravica do dobička, vrednosti kapitala in soodločanja) vezane na zaposlitev v podjetju: "Recimo, da je 30 odstotkov (ali 50 ali 100 odstotkov) delnic ali deleža zasidrano, dolgoročno, za zaposlene v določenem podjetju. To zagotavljajo modeli, kot sta ESOP in EOT ter slovenski ESOP, ki smo ga razvili na inštitutu in ga bo z zakonom podprla trenutna vlada. V primeru modela ESOP zaposleni ne investirajo svojega denarja, temveč se za odplačilo deleža uporabljajo prihodnji dobički podjetja," pojasnjuje sogovornik.

In ob tem poudarja, da zaposleni ne dobijo ničesar podarjenega, temveč delež odplačajo z delom dobička, ki ga v prihodnosti ustvarijo. "Odkup preko vzvoda je edini način, da se zagotovi princip nediskriminacije, torej da se ne ustvarja umetna ločnica v lastništvu med zaposlenimi, ki si lahko privoščijo odkup deleža, in tistimi, ki si tega ne morejo privoščiti. V modelu ​ESOP upokojevanje in zapuščanje podjetja ni izziv, ker je to sistemsko urejeno na način, da se ob odhoda iz podjetja zaposlenemu avtomatsko izplača vrednost njegovega deleža. Na novo zaposlenega delavca pa se postopoma in avtomatsko vključi v lastništvo," še pravi Tej Gonza.