"Čas čebel šele prihaja," je Karl Vogrinčič, dolgoletni čebelar iz Močne pri Pernici, med našim obiskom dejal ob svojem lično urejenem čebelnjaku. V zadnjih letih se je povsem posvetil delu s čebelami in to nadgradil z apiterapijo in apiturizmom, s čimer se je uveljavil tudi v mednarodnem prostoru. S tem pa prispeval tudi k promociji občine Lenart, kjer so mu letos podelili zlati grb občine. Pred tem je bil dolga leta aktiven tudi v lokalni samoupravi, med letoma 1999 in 2002 je bil predsednik sveta krajevne skupnosti Lenart, od leta 2002 do 2006 tudi podžupan občine, in tako je sodeloval pri številnih pomembnih projektih. Poklicno je bil do upokojitve kot varnostni inženir zaposlen v svojem podjetju.
Apiterapija se širi
V zadnjem času so torej njegove aktivnosti usmerjene predvsem k čebelam. Pravzaprav je tako že skoraj deset let, toliko časa bo že, odkar je svoj hobi spremenil v dejavnost. Pred najinim pogovorom je ravno zaključil eno številnih predavanj Čebelarske zveze društev Maribor v programu apiterapije, ki je verificiran program Čebelarske zveze Slovenije, kjer je Vogrinčič tudi član kolegija predsednika, zadolžen za apiterapijo in apiturizem. "Že sedmo generacijo izobražujemo za apiterapevte. Gre za enoletni program s 140 urami izobraževanj, teorijo in prakso ter seminarskim in zaključnim delom," je vesel Karl Vogrinčič, ki je strokovni sodelavec pri izvedbi teh izobraževanj.
Zanj, ki ga ukvarjanje s čebelami sicer navdušuje že več kot 35 let, povsem drži besedna zveza, da je marljiv kot čebela. "Čebelarim v dveh čebelnjakih, manjšem, starejšem z osmimi panji in v večjem, novejšem, z 18 panji. Čebelarim pa tudi v koših in v tako imenovanem opazovalnem panju, kjer si lahko obiskovalci ogledajo delo čebel v celoti, posebno ponosen pa sem na panj sina nemške biodinamične kmetovalke Marie Thun. Potem imam še listovni panj v obliki knjige, kjer satje listaš kot knjigo, in pa preprost afriški panj, ki ga sestavljajo samo letvice. Pravzaprav čebele same vedo, kaj morajo delati, ne glede na obliko panja," razloži.
Novi čebelnjak laičnega opazovalca navduši z živimi barvami, ki so za panje na Slovenskem značilne - bela, rumena, rdeča, zelena in modra. A na vprašanja mnogih, ali ima panje poslikane zato, da bi čebele prinašale več medu, odgovarja ne: "Nekateri čebelarji s pomočjo teh barv štejejo leta matice, a to v biodinamičnem čebelarstvu ni dovoljeno." Pravi namreč, da nekdo, ki ga zanima samo, koliko medu bodo pridelale čebele, zanj ni čebelar, ampak medar. Primarni produkti čebel - med, cvetni prah in propolis, nabran iz raznih smol, vosek iz čebeljih žlez, matični mleček in čebelji strup, ki se izloči ob piku - so le stranski produkt temeljnega poslanstva čebel, to je opraševanje, katerega brez čebelje pomoči ne bi nikoli bilo, mi pa bi ostali brez hrane, rad razloži načelo, o katerem je govoril tudi Einstein.
Polna knjiga vtisov
Vogrinčič svojega dela nikoli ne opravlja le na pol, zato je tudi k čebelarstvu pristopil zelo zavzeto. Osnovno pridelavo medu in drugih čebeljih produktov je nadgradil s strokovnim naslovom apiterapevta ter opravljanjem dejavnosti znotraj apiturizma. Novi čebelnjak tako krasijo tudi na les natisnjene originalne slovenske panjske končnice z letnicami, slike slovenskih zdravilnih rastlin ter podoba začetnika moderne apiterapije, sicer zdravnika, dr. Filipa Terča, ob tem pa še sliki prvega učitelja čebelarstva Antona Janše in Karlovega vnuka. V letih 2013 in 2014 je v Beogradu opravil šolanje za apiterapevta. Z ženo sta kasneje v Bonnu opravila še izobraževanje za masažo z medom. Apiterapija je veda o vlogi čebeljih pikov in čebeljih pridelkov pri krepitvi posameznikovega imunskega sistema, preprečevanju zdravstvenih težav ter zdravljenju nasploh. Po zaslugi dr. Terča je postala tudi znanstvena veda, za zdaj sicer še dopolnilna.
Pečat v zdravilstvu in v mestu
Karl Vogrinčič je tudi pobudnik več prevodov tujih strokovnih del s področja apiterapije in antropozofije v slovenščino, od leta 2012 je predsednik sekcije za apiterapijo dr. Filipa Terča pri ČZS. Lani, ko so pripravili tudi simpozij o apiterapiji, so se Terču poklonili s postavitvijo doprsnega kipa v Narodnem domu Maribor. Še pred tem je dr. Gregor Pivec o njem napisal monografijo, ki je na voljo v štirih jezikih. Poskrbeli so tudi za ureditev Terčevega groba na pobreškem pokopališču v Mariboru, ki so mu dodali več spominskih plošč, s katerimi so se njegovemu delu poklonili slovenski, nemški in češki čebelarji. "Prav tako smo na kongresu leta 2006 v Passauu dosegli, da je bil Terčev rojstni datum, 30. marec, razglašen za svetovni dan apiterapije," je ponosen Vogrinčič.
Terč je bil revmatolog, apiterapevt, rojen leta 1844 na Češkem. Leta 1875 je prišel kot mlad zdravnik v Maribor in tukaj 28. oktobra 1917 umrl. Pustil je sledi tako v zdravilstvu kot v mestu Mariboru, saj je bil tudi pomemben član mestnega gradbenega odbora.
Ubi apis ibi solus je zapisano na vratih prostorov ob novem čebelnjaku za domačo hišo Vogrinčičevih v Močni. "Več kot 2000 let star rek, ki pomeni 'kjer so čebele, tam je zdravje'," pojasni čebelar. "Ne samo čebelji produkti, že sama energija čebel je nekaj posebnega. To pa je že predmet apiturizma - pri nas ga lahko okusite v protistresni komori od aprila do septembra, kjer se lahko sprostite ob zvokih čebel ali pa zaspite na panjih ob energiji čebel. Obenem lahko dihala očistite z inhalacijami propolisa ali pa se prepustite masaži hrbta z medom, ki temelji na dobrem poznavanju anatomije celega telesa in njegovih povezav," razloži Vogrinčič. Za dejavnost apiturizma je leta 2013 prejel tudi certifikat kakovosti s tremi čebelami, kar je največ. "Že če uživate med, pravi slovenski med, je to apiterapija. V Sloveniji je 2000 več rastlinskih vrst registriranih kot v Angliji na primer, kar je pravi raj, za apiterapevta pa je pravi naravni slovenski med mavrica vseh rož," še pojasni.
Z ženo svoje veselje do prijateljevanja s čebelami rada delita. Njuna knjiga gostov je do danes prava enciklopedija svetovnih jezikov - med evropskimi jeziki, srečamo celo arabske črke in kitajske pismenke, ki odražajo navdušenje obiskovalcev. "Velikokrat nas obiščejo tudi osnovnošolci, v sklopu čebelarskega krožka, saj tako tudi veliko sodelujejo in ob opazovanju čebel iz neposredne bližine so preprosto navdušeni," pove o izkušnjah, ki jih deli tudi po šolah in vrtcih, kjer otrokom približa svoje veselje do čebelarjenja in pokaže čebelje pridelke.
