Njegov dedek Jernej se je z glasbo ukvarjal amatersko, oče Jernej je učitelj trobente, ki se je po službovanju na Glasbeni šoli v Slovenskih Konjicah junija letos upokojil, sicer pa že 34 let vodi KUD gasilske godbe na pihala Spodnja Polskava.
"Inštrumenti so bili doma, oče me je začel inspirirati. Doma je bila stara trobenta, ki ni bila več uporabna, in z njo sem skakal po stanovanju," pove Jernej Senegačnik ml. o svojih otroških glasbenih poskusih. Po končani slovenjebistriški glasbeni šoli je bila odločitev za srednjo nato že trdna. Na takratni Srednji glasbeni šoli v Mariboru (danes Konservatorij za balet in glasbo), ga je poučeval profesor Dušan Remšak, nato je študiral na treh univerzah v avstrijskih Gradcu in Celovcu ter v Mariboru. Kot učitelj trobente je že med študijem poučeval trobento na Glasbeni šoli Radlje ob Dravi, za tem eno leto v Gornji Radgoni, na Glasbeni šoli Radovljica ter hkrati v Celju, pozneje tudi na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor, kjer je vodil še mladinski pihalni orkester nižje glasbene šole.
Potrebujemo primeren kulturni dom
"Ko sem pred štirinajstimi leti dobil zaposlitev na Glasbeni šoli Slovenska Bistrica, sem prevzel mladinski pihalni orkester, ki sta ga prej vodila Smiljan Greif oziroma Janez Kopše. To je bil zametek današnjega Big banda Slovenska Bistrica. Zbral sem glasbenike - amaterske, polprofesionalne in profesionalne iz več krajev po Sloveniji, skupaj nas je bilo 18 članov. Toliko nas je še danes, s tem, da se nekateri člani menjujejo. V novi zgodbi smo zdaj sami profesionalni glasbeniki - učitelji oziroma sodelavci iz Glasbene šole Slovenska Bistrica in iz drugih krajev po Sloveniji," pove o orkestru, ki letos zaznamuje 20-letnico delovanja. Vaje imajo le dvakrat na leto, a njihove tradicionalne koncerte zlasti slovenjebistriška publika že dobro pozna - to sta decembrski Miklavžev koncert in junijski ob zaključku šolskega leta.
Slednjega je že dvakrat posnela RTV Slovenija, letošnji junijski, ki so ga pripravili z oktetom Planika pod vodstvom ustanovitelja Ignaca Pančiča, bo predvajan na prvi dan novega leta. "Za organizacijski del banda skrbi Ignac, tudi nekdanji dolgoletni ravnatelj slovenjebistriške glasbene šole," ob tem poudari. Letošnji tradicionalni Miklavžev koncert je bil v sredo, 7. decembra, v Slomškovem domu. Ob tem poudari, da "žal v Slovenski Bistrici nimamo primernega kulturnega doma, ki bi bil primerno akustičen, imel ustrezne garderobe, dvižni oder in ustrezen ambient. Junijske koncerte imamo na grajskem dvorišču, kjer je prostor ustrezen, a je vse odvisno od vremena," še razloži.
"Vsi glasbeniki že leta spodbujamo in pozivamo pristojne, tudi župana, da bi bilo treba zgraditi ustrezen kulturni dom. Na voljo je bilo več lokacij, na katerih pa so nastali športni objekti, kar je tudi prav, vendar po 30 letih samostojne Slovenije bi Slovenska Bistrica že lahko imela ustrezen kulturni prostor. Edini, ki je še ostal, bi bil v zgradbi Crouzeta. Občani in glasbeniki si ga zaslužijo. Vendar v občinskem svetu, koliko je meni poznano, še ni bilo člana, ki bi bil profesionalni glasbenik. V Oplotnici, na primer, imajo v graščini čudovit kulturni hram," še poudarja.
Zdravniki so dobri glasbeniki
Repertoar za Big band izbira tako, da se vsak posamezen član lahko predstavi v solo izvedbi, "da se vsi predstavijo s svojimi instrumenti, ker je vsak po svoje virtuoz." Skladbe vseh zvrsti decembra prilagaja božično-novoletnemu vzdušju, "poleti pa repertoar obarvam osrednjemu gostu in vključim hišne pevce." To so Teja Pančič, Tomi Baaron, Martin Juhart. Med gosti so bili že Anika Horvat, Helena Blagne, Uroš Perić, Oto Pestner, Janez Bončina - Benč, "in drugi naši slovenski najbolj kvalitetni pevci." Njihovi koncerti so vedno zelo dobro obiskani, lani decembra so Miklavžev koncert kljub epidemiji izpeljali, in občani so se ga, zelo željni glasbe, posebej razveselili. Zaradi velikega zanimanja so ga izpeljali dvakrat.
"Sam z glasbo živim, vse se vrti okoli glasbe. Big band pa je češnja na torti. To je zvrst, ki jo imam rad, je zahtevna in zelo širokega spektra - rock, jazz, vse možne zvrsti na najvišjih nivojih. Igrati in tudi voditi ta orkester je za glasbenike in zame izziv in privilegij," razloži Jernej Senegačnik ml., ki je v mladosti ljubil jazz. "Navdušil sem se v v drugem letniku pri profesorju Janezu Vouku, v šolskem big bandu sem dobil prvi jazz solo, nakar me je ta zvrst začela zelo zanimati. K profesorju Davidu Jarhu v Ljubljano sem šel na zasebne ure, ta me je tudi pripravljal na sprejemni izpit za študij v Gradcu. Temu je bil nato namenjen ves študij."
V svoji glasbeni karieri je doslej igral komorno glasbo deset let tudi v Big bandu RTV Slovenija pa z drugimi big bandi v Sloveniji, bil je tudi član mariborskega Totega Big banda, ki ga je vodil njegov profesor Edvard Holnthaner, pa v ansamblu Pajdaši igra trobento in bobne že deset let. "To je druga zvrst glasbe in mi je za sprostitev."
"Najlepše je, ko vidim bivšega učenca v ansamblu"
Večkrat priložnostno zaigra še v kakšnem drugem ansamblu, tudi v tujini, vodil je Big band Medicinske fakultete v Ljubljani: "Zdravniki so dobri glasbeniki, sem bil presenečen." Vodil je tudi Big band Glasbene šole Gornja Radgona. Z jazz nastopi je goste razvajal tudi v mariborskem Satchmu. Skupaj že 32 let pa je član očetove spodnjepolskavske gasilske godbe na pihala.
Tudi žena in otroka igrajo
Med učenci, vzporedno s Slovensko Bistrico službuje tudi na Glasbeni šoli v Slovenskih Konjicah, šteje že pet sedanjih oziroma bodočih profesionalnih glasbenikov, ki so opravili sprejemne izpite na akademijah in so danes že profesorji ali še študirajo, "eden je na poti in zelo dobro napreduje. Vsakih nekaj let eden izstopa. To je nekaj najlepšega, ko potem vidiš svojega bivšega učenca, ko igra v kakem ansamblu. Je čudovita potrditev mojega dela." Sam igra trobento vsak dan, "za kondicijo oziroma je to moja vsakodnevna rutina dopoldne, ko sem sam doma".
Tudi sicer je pri njih glasba doma. Žena Mateja Mazgan Senegačnik, ki jo je spoznal na srečanju pihalnih godb na Spodnji Polskavi, prav tako, sicer amatersko, igra flavto, osemletna hčerka Suzana se uči igranja na saksofon, šestletni, torej že četrti Jernej Senegačnik pa že malo igra na klarinet. Nastaja še družinski ansambel Jerneja Senegačnika mlajšega.