Iz Štajerca: Življenje v Amsterdamu zamenjala za staro hiško na podeželju

Minulo soboto so vrata prvič odprli ponudniki ob novi ptujski pohodniški Poti na Mestni Vrh, med njimi tudi Hiška Herberstein, več kot 200 let stara bivša Herbersteinova viničarija. Za idilično s slamo krito cimprano hiško, ki je skupaj z gospodarskim objektom od leta 2001 zaščitena kot spomenik lokalnega pomena, sta desetletja skrbela Nikolaj in njegova žena Marija Murko. "Do leta 2004 je živela tu teta prejšnjega lastnika. Ta je do mojega prihoda leta 2019 naredil veliko na hiši, jo prenovil. Njegova je bila tudi že ideja, da bi hiška lahko služila turizmu. Nekako smo se lepo našli in se ujeli," zgodovino hiške povzame solastnica Nataša Golob, ki sedaj v hiški živi in dela. Vanjo sta se zaljubili z mamo, Cvetko Golob. Od Murkovih sta jo kupili že precej urejeno, zakonca sta v viničariji postavila tudi muzej, v katerem sta dala na ogled vse ohranjeno pohištvo in druge starine.

Zjutraj najprej zakuri šporhet, da se pogreje

Odločitev za nakup je padla, pojasnjuje Golobova, ker jo je po dobrem desetletju življenja na Nizozemskem, kamor jo je zanesla ljubezen in kjer je našla zaposlitev na področju marketinga, vse bolj vleklo v domovino: "V začetku sem pravzaprav na Nizozemskem nameravala ostati le čez poletje, a se je to kasneje razvleklo v dobro desetletje. Je pa res, da sem v Amsterdam odšla tik pred gospodarsko krizo. Ko sem tam dobila dobro službo v založništvu, je bilo pravzaprav bolj smiselno ostati." Ob hrepenenju po vrnitvi v domovino pa jo je k nakupu gnala tudi želja po korenitih življenjskih spremembah, vleklo jo je iz mesta na podeželje: "To se je dogajalo v času pred epidemijo, ko je kazalo, da je turizem zelo obetavna panoga, ki iz leta v leto beleži rekordno rast. Začela sem razmišljati o prostoru, v katerem bi lahko hkrati živela in delala, želela pa sem tudi, da je nekaj posebnega. Vedno so me namreč privlačili zgodovina, kulturna dediščina, arhivi. Vse, bi lahko rekla, kar je črno-belega."

Življenje na Mestnem Vrhu je bilo za nekdanjo Mariborčanko in kasneje Amsterdamčanko precejšnja sprememba, po drugi strani, pravi, so njene babice in dedki prav tako živeli v Slovenskih goricah in Halozah: "In zdi se, da mi je tako preprosto kmečko življenje morda nekoliko zapisano v genih." Golobova ob tem pove, da je edina Murkova teta, ki je še živa, pred skoraj tremi desetletji tudi zapisala, česar se spomni, kaj ve o družini in hiški: "Opisovala je to zelo skromno in na nek način zelo delovno življenje." In tudi danes, pravi, je njen vsakdan precej podoben: "Predvsem pozimi, ko je treba zjutraj najprej zakuriti šporhet, da se malo zagreješ, ter nahraniti živali, ki se prve postavijo v vrsto."

Obiskovalci z vsega sveta

Že prvo poletje je v sobici s kopalnico, ki sta jo že Murkova uredila na podstrešju hiške, sprejela prve goste, na spletu je hiška doživela dober odziv, do septembra so bile sicer majhne prenočitvene kapacitete zasedene: "Prespijo lahko dva ali trije. Običajno pa me obiščejo pari, ki k meni na breg nosijo zelo zanimive zgodbe in dogodivščine." Obiskovalci so v letu 2019 prišli z vsega sveta, tudi iz Avstralije, Kanade, Amerike. V preteklih dveh letih pa so v hiški prespali predvsem Evropejci - Avstrijci, Nemci Nizozemci, vse pogosteje se oglasijo tudi Francozi. Večinoma gre za avanturiste, pravi Golobova, ki z avtomobilom odkrivajo Slovenijo in bližnjo tujino ter iščejo nekoliko bolj posebne kotičke, hiško pa uporabijo za neke vrste postojanko za svoje izlete. In njihovi vtisi, pravi Golobova, so bili do sedaj dobri: "Če kdo včasih ostane več dni, je zanimivo, da se nekako zadržuje v bližini hiške. Tu je sonce, so živali. Vzamejo kakšno knjigo, si postavijo ležalnik. Všeč jim je lokacija blizu mesta, a hkrati umirjenost. Sicer pa pravim, da je hiša živi muzej. Vstopnine nimamo, tako da nas lahko obiščejo vsi, ki gredo mimo. Obiskovalcem jo razkažemo, jim postrežemo s kakšno kavico. Če komu kaj pade v škatlo za prostovoljne prispevke, pa tudi nisem huda," se pošali Golobova.

Ponudbo želi širiti

Potem ko je prvo poletje vrata odprla obiskovalcem, se je čez zimo že posvetila tudi dodatni prenovi zgornjega nadstropja hiške. V mansardi, kjer so bila dotlej tla še ilovnata, je uredila še dve sobici, dnevni prostor ter knjižnico oziroma delovni studio. S tem, pravi, se je hiša razdelila, kot s časovnim strojem, na dva dela, spodnjega, ki je pravzaprav ohranjen, kot je bil v preteklosti in kamor se sama preseli v sezoni, ter zgornje, nekoliko sodobnejše nadstropje, ki zagotavlja več ugodja obiskovalcem. Nato pa je prišla epidemija, ki je načrte ustavila oziroma jih postavila na glavo, saj turistov ni bilo dovolj za preživetje. V tem času je, kot pravi, zagotovo več pomagala mami, s katero sta se sicer skupaj lotili projekta, a ima tudi računovodski servis: "Poleti pa mi bo ona priskočila na pomoč pri delu na vrtu."

Golobova ima s hiško še kar nekaj načrtov. V gospodarskem poslopju si tako želi v prihodnjih letih urediti še nekaj ležišč na senu. Hkrati pa bi z veseljem gostila tudi še več podobnih dogodkov, kot je bil nedavni Kavč festival, ko sta se v hiški odvila gledališka predstava in koncert. Svoje poslovne ideje je Golobova v preteklih mesecih razvijala tudi v okviru projekta PONI Podravje: "Tudi v smislu nekih še dodatnih storitev izdelkov, ki bi pomagale, da bi hiška lažje živela vse leto, ne le v poletni sezoni. Dela ne bo zmanjkalo, kvečjemu ur v dnevu za vse "off- in on-line" delo." Prav v dneh našega obiska je tako pričakovala prvi nakit iz 200 let starega lesa hiške pa tudi iz odpadlega rogovja damjaka iz njene črede.