Slavica Pičerko Peklar
Tisti krap, ki ga ribiči niso spustili nazaj v vodo, ampak so mi ga podarili, je končal v ribjem paprikašu. In bil je okusen, kot so krapi le redkokdaj. Kako tudi ne, ko pa so me ribiči podučili, kako se s krapom dela, da ta še malo ne vonja po mulju, masten pa itak ni bil. In kožo je Ignac Habjanič, ribič, še bolj poznan kot pobudnik in nosilec dobrodelnega zbiranja zamaškov, snel z njega. "S kleščami gre še najlažje," je dodal, ko je navrgel, da so ulovi, ko ribe ne vrnejo v vodo, sila redki. Pa tako njegova žena Jožica ne čaka na ribe, ki jih bo prinesel domov, pač pa kar sama poskrbi za hrano. Ja, pa ribičijo ima rada tudi sama in gre vsaj nekajkrat na leto k vodi, da se malo odpočije.
Ribiči ob vsaki malo večji mlaki
Te dni je ribiče s Ptujskega videti ob vsaki večji mlaki, če se malo pošalimo. Je pa nekdanjih gramoznic, ki so pred leti z mnogimi odpadki kazale na naš odnos do okolja, potem pa so največkrat ribiči poskrbeli za njihovo sanacijo, na Ptujskem in Dravskem polju kar nekaj in velja se kdaj ustaviti tam ob vodi. Eden takih domačih ribnikov je tudi za vasjo v Borovcih. Tam so eno od tekmovanj organizirali domači ribiči, so pa k vodi prišli tudi njihovi kolegi z ormoškega konca. "Največkrat je ob vodi res videti možakarje, tudi mladeniče in otroke, ki ribarijo, se nam pa kaj rade pridružijo tudi ženske. Tako vsaj nekajkrat na leto lovimo skupaj. Se zgodi, da se naše ženske ob koncu dneva postavijo z večjim ulovom kot možakarji," priznava Ignac.
Postavili so si ribiški dom
Ribiško sekcijo športnega društva Borovci vodi Viktor Klinger: "Kakih 35 nas je v sekciji. Danes je z menoj tudi moja žena Ivanka, ki ve, kako je treba z ribami. Dobivamo se tukaj ob naši vodi. Tisti, ki lahko pridejo že navsezgodaj, druge je tod srečati ob popoldnevih ali samo ob koncih tedna.
