Anita Kirbiš
Ksenija Ferenc Čorko, ustanovna članica Likovne skupine KUD Rače, je pri 75 letih še ustvarjalna. Talentirana slikarka, čeprav povsem samouka, ustvarja v različnih tehnikah, od slikanja na keramiko, steklo, svilo, platno, pri tem pa uporablja akril, olje, pastele, akvarel. Umetniška dela je razstavljala na trinajstih samostojnih razstavah in dveh skupinskih. Je strastna zbirateljica starin in umetnin, svoja dela rada poklanja različnim institucijam.
Med drugim njene slike krasijo poročno dvorano v Račah, hotel Atlantida v Rogaški Slatini, sliko breške grofice svete Eme je poklonila gradu Tabor, kmalu bodo deležni slik Marije Terezije, Ferdinanda in Sisi v GH Rogaška. Po upokojitvi jo vleče nazaj v rodni Zagreb, kjer jo čaka njena hiša in veliko sorodnikov, a tudi Slovenija ostaja njen dom, saj tu ostajajo otroci in vnuki, zato se bo pogosto vračala v Rače.
Foto: Osebni arhiv
Ima pa zanimivo življenjsko zgodbo. Rojena v Banjaluki, je otrok ljubezni med Slovenko Slavico Rus, rojeno leta 1918 v Trstu, in očetom Ivanom Čorkom, rojenim istega leta v hrvaškem Ivanjcu. Na dekliški priimek Čorko je ponosna, saj so njeni predniki grofje Draškovići iz Trakoščana. "Dom je tam, kjer so prijatelji. Kljub temu da tako dolgo živim v Sloveniji, mi je včasih nerodno, da ne govorim tekoče slovensko, saj 'brljam' in tako gojim spoštovanje in širim ljubezen do obeh jezikov in narodov," se smeje namuza Ferenčeva.
Že v osnovni šoli rada pesnila in slikala
Do 30. leta je živela v Zagrebu, kjer je obiskovala študij arhitekture. Je dvojčica s pol ure mlajšim bratom Damirjem. Zelo si je želela na likovno akademijo, a je oče menil, da bodo boemi brez kruha, in je oba z bratom usmeril v gradbeništvo. Tudi oče in brat dvojček sta imela talent za risanje. "Brat je bil izjemen matematik, najboljši študent generacije (ponudili so mu štipendijo na Stanfordu) in postal je znan strokovnjak za statiko. Zelo sva bila povezana in v meni se je naselila neizmerna žalost, ko je pred leti dokaj mlad umrl," se spominja Ferenčeva. Že v osnovni šoli je rada pesnila in slikala, tam je njen talent opazila in jo spodbujala učiteljica likovnega pouka, znana umetnica svetovnega slovesa Vera Dajht - Kralj.
Ker so boemi brez kruha, je postala gradbenica
Slikanje je bilo prisotno vse njeno življenje, zlasti ko ji je bilo hudo. Po študiju je bila prvih deset let zaposlena v projektnem biroju v Zagrebu, nato spoznala Slovenca, se preselila v Slovenijo in si ustvarila družino. Ima sinova, ki živita v Račah, oba uspešna gradbinca, boljšo zaposlitev pa sta našla v tujini. Poleg slikanja ji veselje dela pet vnukov.
Spoznala Neila Armstronga
Ponosna je tudi na maminega brata, akademika dr. Josipa Kotnika, raketnega inženirja, ki je živel in študiral v Zagrebu, na njegovo željo pa je pokopan na rodnem Frankolovem. Končal je tri fakultetne študije, izdal osem strokovnih knjig in bil član številnih strokovnih in znanstvenih institucij po svetu. Skonstruiral je giroskop za raketo Apollo, imel več kot 20 patentov za raketne dele. Deset let je delal v Houstonu in spoznal največje strokovnjake astronavtike tistih časov, tudi posadko Apolla 11. Na povabilo dr. Kotnika je del posadke Apolla 11 z Neilom Armstrongom obiskal Zagreb. Obiskali so tudi Zagorje, kjer je Armstrong prvič videl klanje kokoši in se skoraj onesvestil. In tako se je srečala z njim tudi Ksenija Ferenc Čorko. Ob 50. obletnici tega izjemnega dogodka, ko je prvi človek stopil na Luno, je bila za zasluge dr. Kotnika v Zagrebu po njem poimenovana ulica. Tudi v Sloveniji so bile spominske svečanosti, na TV Slovenija je o očetu govorila fizičarka prof. dr. Dubravka Kotnik-Karuza. Ferenčeva pa je v njegovo čast posvetila likovno razstavo svojih del v Knjižnici Vojnik. Na odprtju razstave je spoznala Matjaža Založnika iz dvorca Tabor, ki piše knjigo o dr. Kotniku. Svoja najboljša likovna dela bo Ferenčeva podarila dvorcu in tam dobila spominsko sobo.
