Z že dolgo znamenitim soočenjem Nixon-Kennedy leta 1960 je televizija za desetletja postala dominantni medij politike, počasi je monopolizirala prevladujoči vpliv pri usmerjanju in vplivanju na volilno telo. Družbena omrežja so kasneje nepovratno začela mešati karte v svetu medijatizirane politike. Dominacija podob nad besedilom, pisanim ali izrečenim, je dobila nove kontekste, predvsem pa so mediji začeli izgubljati vlogo regulacije in kontekstualizacije politične debate. A pomembne vloge predvolilna televizijska soočenja niso izgubila, sploh ne tista, kjer nastopajo liderji strank, tisti, ki v času izrazite individualizacije in personalizacije "z likom in delom" poosebljajo vse prevečkrat abstraktne in premalo konkretizirane politične ideje, koncepte in strategije. Kaj na polovici letošnje volilne kampanje pred parlamentarnimi volitvami, tistimi z največ političnega naboja in vložka v trojici volitev letnika 2022, poslušamo in gledamo na soočenjih strankarskih prvakinj in prvakov?
Recept Woodyja Allena
Prvo opažanje je seveda povezano z dosedanjo odsotnostjo šefa vlade in predsednika SDS Janeza Janše, ki se bliža tretjemu desetletju na čelu stranke. Na eni strani gre za premišljeno odločitev umika iz domače politične scene, s tem izogibanja neposrednim konfliktom in soočenju z neprijetnimi bilancami njegovega tretjega premierskega mandata. Na drugi strani Janši pozicija premiera sama po sebi omogoča dovolj medijske prezence in pozornosti, drža "državnika, ki se ukvarja z reševanjem sveta", pa mu v večji meri omogoča nadzor nad situacijo, dvig nad "predvolilno blato". Intervjujev, razen kontroliranih in v večinoma njegovih medijih, Janša ne daje že dalj časa. Njegovi surogati, ki nastopajo na soočenjih, očitno sta bila v prvi fazi kampanje za to vlogo določena notranji minister Aleš Hojs in evropska poslanka Romana Tomc, vzdržujejo okvir, kot ga želi postavljati SDS. Na tem mestu si bomo izposodili znan izrek Woodya Allena: "Ne poznam vprašanja, vendar vem, da je seks definitiven odgovor nanj."
Namreč primarna funkcija SDS-predstavnikov v televizijskih soočanjih je ob dilemah upravljanja epidemije skupaj z vsemi političnimi napakami pri ignoriranju stroke in aferami z zaščitno opremo, javnih financ, političnega desanta na neodvisne institucije, izrazito partijskih kadrovanj v (para)državnem gospodarstvu, zapiranja prostorov kritične misli in svobode, orbanizacije Slovenije in tako naprej ponavljanje temeljnega predvolilnega SDS-narativa: razbremenili smo vam plače, dvignili pokojnine in gradimo Slovenijo. Gre za jasno kalkulacijo, da človekove pravice, demokracija in vladavina prava v izrazito nestabilnem domačem in mednarodnem okolju za ljudi niso več valuta, na katero bi stavili pred ekonomsko stabilnostjo, četudi zgolj navidezno, in varnostjo, ki prevzema atribute socialne države. Romana Tomc v tej taktiki deluje kot stroj, za ciničnimi nasmeškom sicer ne uspe skrivati izrazite oblastniške arogance, a verjetno to niti ni namen. Na soočenjih je, da brani vlado in izpostavlja njene dosežke ter tako odbija poskuse, da se fokus bistveno spremeni. Hojs ima ob tem vsaj vsaj še eno nalogo: poleg udarnejših napadov na politično konkurenco, v prvi vrsti Roberta Goloba, ohranja surovost političnega prostora, ki manj politično profilirane volivce odvrača od udeležbe v političnem, konkretno v volilnem procesu.
Prebijanje postavljenih vladih okvirjev
Opozicijsko, levosredinsko prebijanje teh okvirjev, s čimer bi preprečili poskus kolektivne amnezije na vse, kar se je dogajalo zadnji dve leti, in utopitev resnih razvojnih dilem v vprašanjih vojnih razmer v Evropi, obenem pa prevzeli odločnejšo pobudo v politični razpravi, posebej uspešno za zdaj ni, z izjemo Luke Mesca in deloma Roberta Goloba. Pri njiju pa so v SDS (in tudi NSi) definirali temeljni točki (proti)napada: Golobova plača in Mesčeve radikalnejše linije v stranki, ki da želijo vračanje socializma in poosebljajo napad na zasebno lastnino in podjetniško iniciativo. V Koaliciji ustavnega loka po nastopih, prodornosti in retoriki Mesec deluje najbolj prepričljivo, energično. Golob sicer prinaša v politično debato neko svežino, drugačno, bolj neposredno govorico, ki daje vtis večje spontanosti, deluje manj naučeno in programirano. A ciljani napadi nanj ga nemalokrat postavljajo v položaj, ko se mora namesto predstavitve političnih rešitev za naslednji mandat braniti.
Tanja Fajon je bistveno suverenejša pri mednarodnih temah kot nacionalnih, razvojnih vprašanjih, logično je dolgoletna evropska poslanka, pri predstavitvi sicer obsežnega strankarskega programa in nabora rešitev je premalo prepričljiva in za format soočenj, kjer je čas za odgovore omejen, premalo udarna, konkretna. Ker je Golob ustavil rast Socialnih demokratov (SD), je očitno, da se je volilno telo, ki je pri možni alternativi Janši že pogledovalo ravno proti socialni demokraciji, hitro preselilo. Očitno je, da SD poskušajo obrniti trende in predvsem poudarke predvolilne kampanje, v katero skušajo vnesti razpravo o (ne)zavedanju, da je država spričo vojne v Ukrajini, zaostrenih razmer na energetskih in drugih surovinskih trgih, pregrevanja (dela) gospodarstva in inflacije pred novo krizo, katere razsežnosti se bodo šele pokazale in ki bodo zahtevale nov državni intervencionizem. Tako lahko razumemo večkratne pozive Tanje Fajon k političnemu vrhu in premisleku o tem.
Sindrom nekdanjih premierjev
Daleč največ težav v tem delu političnega polja imata Marjan Šarec in Alenka Bratušek. Pri obeh se vse bolj izpostavlja neke vrste sindrom nekdanjih premierjev, ki se najbrž zavedata, da v tej funkciji nikoli več ne bosta. Zdrs proti parlamentarnemu pragu bi moral v teh strankah prižgati alarme in potrebo po hitrem odzivanju na trende, ki kažejo prehod volilnega telesa h Gibanju Svoboda. Osnovni tekst Alenke Bratušek, s katerim je iz slabih rejtingov leta 2018 v bitki za preboj v parlament uspela načeti predvsem upokojensko bazo Karla Erjavca in Desusa, tokrat ne deluje več, prav tako ne grafikoni, kako je njena vlada reševanja Slovenijo pred bankrotom in trojko. Šarec ima tokrat neznačilne težave z energijo, z žarom političnega boja (kar plastično ponazarja, kako je po seriji uvodnih nastopov in replik, že spopadov na Pop TV, voditelju Janiju Muhiču, ko je dobil besedo, dejal: "Hvala, da ste me opazili"), izgubil je ostrino svojih mestoma tudi ciničnih ali pa humornih nastopov, ki so mu vseeno zagotavljali več pozornosti. Šarec išče staro formo, predvsem iz predsedniške kampanje 2017, ko je uspel z udarnimi stavki prodreti med ostalimi kandidati. Stranka bi morala bistveno bolj v ospredje premakniti nekatere poslance, predvsem Tino Heferle, Braneta Goluboviča, Jerco Korče, Nika Prebila in Roberta Pavšiča, ki so skozi mandat pridobivali relevantnost.
Trenutno postavljeni okvirji soočenj, političnih konfliktov in tekme, s tem pa glavnega toka v kampanji dodatno ožijo možnosti bolj dramatičnih premikov v razmerjih moči, kot so se izkristalizirala po javnomnenjskih merjenjih
Se kdo ukvarja z Jelinčičem?
Več dilem ima tudi Nova Slovenija, ki se ji v podporo do neke mere očitno zažrla Aleksandra Pivec, obenem pa se ponavlja stara zgodba sence SDS. Zato limitiranost na odstotkih 5 plus in ne na 10 minus. Da je v ponedeljkovo oddajo na najvplivnejšo komercialno televizijo prišel Jernej Vrtovec, minister za infrastrukturo, ki je prej velik del kariere delal kot piarovec, ni presenečenje. Percepcija Mateja Tonina in njegove nesposobnosti ali pa odpovedi ambiciji razlikovanja od Janeza Janše je postala v zadnjem obdobju še bolj izrazita, sploh v luči dejstva, da sta na soočenju na nacionalni televiziji na začetku kampanje več kritike in razlikovanja zmogla celo Marjan Podobnik (Povežimo Slovenijo) in Zmago Jelinčič (SNS).
Obrati slednjega in iskanje tržnih niš niso nekaj novega, ima pa tokrat to "srečo", da je bil tako rekoč že odpisan in da se z njim in njegovimi operacijami v zadnjem mandatu, z opozarjanjem na njegov radikalizem in populizem nihče od političnih tekmecev in medijev posebej resno ne ukvarja. Predstavniki gibanja Povežimo Slovenijo (Zdravko Počivalšek, Alojz Kovšca in Marjan Podobnik so doslej nastopili v bolj izpostavljenih soočenjih) nikakor ne blestijo, a obenem nase ne vlečejo niti preveč pozornosti, s tem pa puščajo, da temeljni konflikt ostaja na liniji SDS-KUL-Golob. Tako skušajo zakriti svoje prstne odtise v napakah in stranpoteh zadnjega mandata. Njihova kampanja je najbolj od vseh usmerjanja v terensko aktivacijo (malega) podjetništva in stavo na lokalne politične vplivneže, ki seveda imajo v svojih okoljih kar nekaj političnega kapitala ter socialnih mrež.
Kako dolg je teden v politiki?
Dva tedna je do volitev. Drži prastaro geslo, da je v politiki že en teden lahko dolga doba. Prav tako da se veliko volivcev odloči tik pred zdajci. Spomnimo, kaj je dejal raziskovalec javnega mnenja Andraž Zorko. "Tudi leta 2014 so telefonske ankete kazale, da Levici ne bo uspelo preseči parlamentarnega praga, a je Luka Mesec s svojim nastopom na zadnjem soočenju na Pop TV tik pred volitvami poskrbel za zasuk. Televizija ne glede na vplive družbenih omrežjih tako ostaja pomemben medij pri odločanju volivcev," pravi Zorko. A trenutno postavljeni okvirji soočenj, političnih konfliktov in tekme, s tem pa glavnega toka v kampanji dodatno ožijo možnosti bolj dramatičnih premikov v razmerjih moči, kot so se izkristalizirala po javnomnenjskih merjenjih. Pri čemer je tudi pri slednjih treba z vso resnostjo jemati njihove realne omejitve pri zajemanju nekaterih struktur volilne baze. Nenazadnje so to pokazale tudi nedavne madžarske volitve.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
