(BRANJE) Cerarja za komisarja? Zakaj pa ne. Dobro zanj in za Šarca

Meni pa se ne zdi slaba ideja, da bi Cerar postal evropski komisar. No, ne zdi se mi nesprejemljiva.
Medijski stampedo ob informaciji, da bi ga Šarec utegnil predlagati, ni prinesel nobenega argumenta za to, da Cerar ni primeren za evropskega komisarja.
Prinesel je samo cel kup zgroženih izjav, da je pa to zdaj res novo dno. Da si Cerar tega ne zasluži. Ker da je nesposoben. Ker nam gre na živce. Ker je luzer. Ker nas je razočaral. Da je že sama misel, da bi Cerar lahko okobalil funkcijo evropskega komisarja, povzročila takšno razburjenje, sumira célo vrsto tipično slovenskih fenomenov - od fascinacije s tako imenovanimi novimi obrazi v politiki pa do javnega brcanja poginulih političnih konjev, ko enkrat nehajo zmagovati.
Fenomen pa je seveda Miro Cerar že sam po sebi. Poglejmo, kakšen.
Političnim čarom lepo vzgojenega in dobro izobraženega fanta srednjih let iz ugledne meščanske družine - zraven pa še vzorno počesanega in z intelektualnimi Silhouette očali brez okvirja - se več kot tretjina volivcev na volitvah 2014. ni mogla upreti.
To ni nerazumljivo - niti obsojanja vredno. Pri sprejemanju tako imenovanih novih obrazov ne gre toliko za lahkovernost, temveč bolj za nek nepoboljšljiv državljanski optimizem. Da bo nekdo drug, nekdo nov, nekdo še ne pokvarjen res naredil red.
Da ljudje nasedajo novincem iz naivnosti in neozaveščenosti, je ponarodela neumnost. Ne gre za to. Glavni appeal newcomerjev je, da v primerjavi z drugimi politiki in strankami še niso kompromitirani. Da še niso nikogar razočarali. Česar ne moremo reči za nobenega etabliranega politika in za nobeno staro stranko. Ljudje jim že kaj zamerijo. Upravičeno ali ne, ampak to je dejstvo. Vsaj začetna priljubljenost ali celo prepričljivost tako imenovanih novih obrazov je normalen državljanski pojav. V takih frustriranih in obsesivnih državah, kakršna je Slovenija, ne more biti drugače. Tako pač je v ne ravno nestabilnih, zagotovo pa ne popolnoma finaliziranih demokracijah. Zato ne vem, zakaj se vsi nad tem tako zgražajo.
Da ljudje zmagovalce povzdigujejo, poražence pa ponižujejo, tudi ni nič nenavadnega. Še posebej ne v Sloveniji in tudi ne samo v politiki. Toda tako v Sloveniji kot v politiki se zmagovalcem, ki nehajo zmagovati, godí še tem huje.
Zmagovalci v naši ligi in v tej ligi začnejo postajati poraženci, še preden začnejo doživljati poraze. Sploh pa en tak priden fant kot Cerar, ki je imel vsa tista štiri leta najbrž najmanj talenta - in najmanj talentiranih svetovalcev - za PR.
In ko bivši zmagovalci enkrat zares in dokončno izgubijo - recimo dobijo bednih 1,62 odstotka glasov na evropskih volitvah -, se nanje vsujejo vse tiste majhne in gnile frustracije, ki so še nekaj let nazaj bile visoka in zrela pričakovanja.
Nisem popolnoma prepričan, ali je ta diagnoza prava. Ne v tem smislu, ker ne vem, ali so ljudje, ki zdaj pljuvajo po Cerarju, sploh eni in isti ljudje kot njegovi nekdanji podporniki oz. volivci.
Po mojem niso. Po mojem tu pride do nekakšnega transferja. Bolj vehementno ko je tistih 34,49 odstotka volivcev leta 2014 na slepo volilo SMC, bolj zdaj tisti, ki je niso, Cerarja sovražijo. Tu sploh ne gre za resnično vrednotenje napak ali pripisovanje krivde. Cerar je danes izgubil podporo zato, ker je imel nekoč podporo tistih, ki niso več zaupali tistim, ki so na njegov račun izgubljali podporo.