"Hello, ime mi je Ikea!" je dejalo simpatično dekle v poslovalnici enega največjih ameriških mobilnih operaterjev. Klicalo je v center, ker je tujec s prednaročniško številko, ki je to želel spremeniti v naročniško in paketu dodati še eno, pomenil precej trd oreh. Dekle je potrebovalo nasvet. In ne enega. Izteklo se je tako, da sem kupil dve novi SIM-kartici in nov telefon, prednaročniško številko pa spravil na hladno. Vse to ima svojo ceno. Naročniški paket, aktivacija naročnine, dodatni telefon. Žal, ne na obroke, ker sem tujec brez tako imenovane kreditne zgodovine. Za naročniški paket sem se odločil, ker bom potreboval še dve SIM-kartici za televizijsko opremo, paket pa je mogoče širiti in tako zbijati ceno. V ZDA so PIN-številke redke. Nimajo jih kreditne kartice, tudi SIM-kartice ne. Programirane so na napravo in jih ni mogoče prenašati. Selitev v tujino, kjer se je treba v najkrajšem času postaviti na noge in začeti delati, človeka nenehno postavlja v nepredvidljive situacije. Telefonska se je obrnila tako, da sem čez nekaj dni, ko sem mislil, da je vse v najlepšem redu, dobil dopis, da mi pravica do naročniškega paketa ne pripada, ker nimam - da, uganili ste - kreditne zgodovine. Te hude pomanjkljivosti sicer niso opazili niti telefonska aplikacija, niti naročniški oddelek, niti računovodska služba. Zato se moj telefon še zmeraj obnaša, kot da je naročniški, jaz pa upam, da bo tako tudi ostalo.
Svet se je zavrtel s podeseterjeno hitrostjo. Ta visoka frekvenca briše meje zasebnega in profesionalnega življenja
