V prvem letniku gimnazije sem se udeležil šole kreativnega pisanja. Pod vodstvom Barbare Korun smo se preizkušali v različnih literarnih formah in predvsem puščali prosto pot veselju do ustvarjanja, ki je bilo neizpodbitno, ter brusili talent, o katerem bi lahko razpravljali. Ampak kakorkoli, trudili smo se in uživali.
Ena od nalog je bila spisati haiku z naslovom Jesen. Z lirično temo in znamenito formo pet-sedem-pet zlogov smo se spopadali vsak po svoje, a vendarle zasledujoči podoben cilj jedrnate filozofske meditacije na temo impresij polnega letnega časa. Edino David je odmaglil povsem po svoje, njegov prispevek se je namreč glasil takole: "Jesen je prišla/spet me bojo prfoksi/u glavo jebal." Odziv ni bil ravno navdušujoč, a ko je bil zaradi svoje neresnosti in slabega smisla za humor poklican na zagovor pred naš cenjeni zbor mladih intelektualcev, se je suvereno branil, da 1. tekst povsem resnično upesnjuje stisko mladega človeka; in da 2. absolutno ustreza formi.
Gotovo je bil kateri od drugih izdelkov bližje poetični popolnosti ali pa je vsaj nakazoval za odtenek več piščeve nadarjenosti. Ampak o tem težko sodim, vsi so namreč utonili v pozabo. Edino Davidovo haiku duhovičenje se mi vsako leto znova, približno takrat, ko glasbeni uredniki iz arhivov potegnejo September Melodromov, prikrade v spomin. In to kljub dejstvu, da smo že takrat njegovo dejansko duhovitost postavljali pod vprašaj.
Jesen je seveda neizčrpen vir navdiha, zagotovo najbolj poetičen od vseh letnih časov. Meseci, v katerih se listi žarečih barv skupaj z dnevi prijetno melanholičnih odtenkov spletajo v malce otožno in težko, a hkrati ravno prav sladkobno občutje, so kot naročeno za lirične duše. Čas, ki kar kliče po verzifikaciji in metafori. Kot bi rekli že prej omenjeni melodromci: jesen je pač za te stvari.
Jesen je čas vrnitve v realnost - in to v najbolj brutalnem pomenu besede. Izkušnjo konca poletnih sanjarij spoznamo že v ranem obdobju prebivanja
