Prva obletnica Šarčeve vlade kar kliče po nadaljevanju tistega, o čemer sem modroval pred nekaj tedni, ko sem se spraševal, ali si slovenski premier (že) zasluži naslov čarovnik kot njegov izraelski kolega. Eno leto po oblikovanju vlade je vsaj na prvi pogled kar nekaj pokazateljev, ki bi takšen naslov upravičevali. Marjan Šarec je leta 2018 sestavil kabinet, ki je odvisen kar od šestih akterjev, pri čemer je imel na moč šibko izhodišče. Njegova, po njem poimenovana lista je prepričljivo izgubila dvoboj za prvo mesto z Janševimi, pa tudi znotraj tako imenovanega levosredinskega pola si ni pridobila prepričljive prednosti. Obeti so bili torej slabi, posebej če je človek potegnil vzporednico z drugim primerom iz slovenske parlamentarne zgodovine, ko mandatar ni izšel iz vrst relativnih zmagovalcev volitev. SDS je leta 2011 le neznatno zaostala za Jankovićevo Pozitivno Slovenijo, a je tedaj nastalo Janševo vlado vseskozi spremljalo pomanjkanje jasnega mandata volivcev, ki je slednjič močno prispevalo k njenemu koncu po komaj dobrem letu dni. Šarčeva vlada je v primerjavi s tem po 365 dneh vsaj navidezno v zelo dobri kondiciji.
Prav kakšna primerjava z obdobjem druge Janševe vladavine lahko deloma pomaga pojasniti, zakaj je tako. Tudi Šarčev nastop je spremljalo nekaj razočaranja. Velika prednost SDS ni bila le posledica fragmentiranosti vladajočega bloka, marveč tudi sorazmerno močne želje po spremembah pri delu prebivalstva. Sicer se nezadovoljstvo ni do te mere javno izrazilo, da bi Šarcu prekrižalo račune, a ga ni bilo mogoče odmisliti. Po drugi strani je nekdanji kamniški župan vajeti države prevzel v času debelih krav, kar je bilo v kričečem nasprotju z vsaj v dojemanju velikega dela javnosti domala apokaliptičnimi razmerami v letu 2012. Že zadnjič sem tudi omenil, da tovrstne medijske prijaznosti ni bil pred Šarcem deležen praktično noben premier niti nihče od nedavnih izbrancev vladajočega bloka. Še najmanj je lahko s tako naklonjeno medijsko obravnavo računal Janša, ko je leta 2012 oblikoval vlado. Razlog je, kot sem zadnjič nakazal, predvsem v prestani grozi na oblast v Sloveniji abonirane politične opcije lansko poletje, ko je bilo videti, da lahko izgubi oblast. Strah, da bi utegnil biti Marjan Šarec za nekaj časa zadnji uspešni "novi obraz", ni povsem neutemeljen in je voda na Kamničanov mlin.
Grožnja za dolgoročno Šarčevo kariero bi nastopila, če bi začel povsem verjeti, da je res tako dober, kot kaže prevladujoča javna slika
