Toda zgodovinar Serhii Plokhy z univerze Harvard v svoji novi knjigi Nuclear Folly: A New History of the Cuban Missile Crisis (Jedrska neumnost: nova zgodovina kubanske raketne krize) vseeno opozarja, da bi lahko že ena sama napačna poteza ti stari sovražnici hitro pripeljala na rob katastrofe.
Pravzaprav je Plokhy omenjeno knjigo napisal ravno z namenom, da bi prenesel to sporočilo. V uvodni besedi v knjigi je zapisal, da živimo v drugi jedrski dobi, ki jo zaznamuje enaka vrsta jedrskega zaostrovanja, kakršno je zaznamovalo tudi 50. in zgodnja 60. leta preteklega stoletja. Razlika je samo v tem, da te grožnje zdaj ne jemljemo tako resno, kot smo jo leta 1962. Plokhy namreč opaža, da imajo danes nekateri svetovni voditelji bolj vzvišen odnos do jedrskega orožja in jedrske vojne, kot sta ga imela nekdanji ameriški predsednik John F. Kennedy in njegov sovjetski kolega Nikita Hruščov.
Da bi nas predramil iz te ravnodušnosti, Plokhy v svoji knjigi ni samo ponovil zgodbe o kubanski raketni zgodbi, ampak jo je tudi nekoliko spremenil. V skladu s prevladujočim prepričanjem se je svet tedaj izognil jedrski vojni samo po zaslugi previdnih kalkulacij briljantnega ameriškega predsednika Kennedyja, ki je s pomočjo svojih najtesnejših sodelavcev prišel do pravilnih ugotovitev in sprejel pravilne sklepe glede sovjetskih namenov in zmogljivosti. Toda v resnici, pojasnjuje Plokhy, se je vse odvilo popolnoma drugače.
Seveda kot potomka Nikite Hruščova vsako oporekanje zgodbi, v kateri je J. F. Kennedy praktično razglašen za svetnika, jemljem zelo osebno. Dejansko sem tudi sama enkrat ali dvakrat ponovno preučila kubansko raketno krizo ter druge konfrontacije Hruščova in Kennedyja, zato pozdravljam vsa prizadevanja za preoblikovanje te zgodbe. Še posebno, če si za to prizadeva nekdo, kot je Plokhy, čigar knjiga Chernobyl: History of a Tragedy (Černobil: zgodovina tragedije) je med najboljšimi, ki so bile kadarkoli napisane na to temo, in je zelo blizu mojstrovini Černobilska molitev, ki jo je leta 2005 objavila Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič.
Na žalost tudi Plokhyjeva zgodba ni povsem brez slabosti. Med drugim Plokhy preveč poudarja novost svoje trditve, da je Kennedy v zameno za umik sovjetskih raket s Kube privolil v umik ameriških jedrskih raket Jupiter iz Turčije. To je seveda res, čeprav leta 1962 to ni bilo objavljeno, da bi zaščitili Kennedyjev ugled (Hruščov res ni bil malenkosten). Toda ta podatek je vsesplošno znan že desetletja. Še bolj problematično je, da "nedavno objavljeni arhivi KGB", s katerimi Plokhy podkrepljuje svoje trditve, niso tako verodostojen vir informacij, kot si on želi. Ne nazadnje prihajajo iz Ukrajine. Katere "posebne" kremeljske kartoteke bi raje hranili v eni od sovjetskih republik, ne v Moskvi?
Podobno velja za "izjavo priče" o Hruščovem "plazu nasprotujočih si ukazov", ki jim Plokhy pripisuje veliko vrednost in glede njih ni prav nič skeptičen. Ne nazadnje je ta priča romunski komunistični voditelj George Gheorghiu-Dej, predan stalinist, ki je verjel, da ga je Hruščov oktobra 1962 pripeljal v Moskvo, da bi ga ubil. Njegovo smrt naj bi bil izrabil za to, da bi Kitajce prepričal, naj podprejo sovjetska prizadevanja za pomoč režimu Fiedela Castra.
Ker odnosi med ZDA in Rusijo od hladne vojne naprej še nikoli niso bili slabši, si je težko predstavljati, da bi se lahko še bolj poslabšali
Že s tem je Plokhy mnoge zgodovinarje prepričal, da v svoje zgodovinske diskurze niso vključili trditev Gheorghiu-Deja, vključno s temi, da je Hruščov pobesnel, Kennedyja ozmerjal z milijonarsko vlačugo, zagrozil, da bo z jedrskim orožjem uničil Belo hišo, ter glasno zaklel vsakič, ko je kdo izgovoril besedi Amerika in ameriški. Med temi zgodovinarji sta denimo Aleksander Fursenko in Timothy Naftali, katerih knjiga One Hell of a Gamble: Khrushchev, Castro in Kennedy, 1958-1964, izdaja leta 1998, vsebuje tudi številna druga pričevanja, vsa pridobljena iz arhivov KGB. Tudi Michael Bescholss (avtor knjige The Crisis Years: Kennedy and Khrushchev, 1969-1963) in Michael Dobbs (avtor knjige One Minute to Midnight: Kennedy, Khrushchev and Castro on the Brink of Nuclear War) sta izpustila pričevanje Gheorghiu-Deja.
Plokhyjeva zgodba res ni popolna, je pa izredno podrobna in plod temeljitih raziskav. Mojstrsko je opisal veliko vpletenih osebnosti in s tem vnesel jasnost v zapleteno dogajanje, o katerem pripoveduje. Vse to pri bralcih vzbuja občutek velike napetosti in eksistencialnega strahu, ki je svet preplavljal oktobra 1962.
Na koncu Plokhy pove, da je do kubanske raketne krize prišlo, ker se Američani in Sovjeti niso pravilno razumeli in so ravnali na podlagi obojestranskega nezaupanja, ugibanj in napačnih informacij. Sporočilo današnjim bralcem je jasno: čeprav tako Putin kot Biden trdita, da si prizadevata za stabilne in predvidljive dvostranske odnose, bi moralo svet dejansko skrbeti, ali sta jih sploh sposobna vzpostaviti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
