Na oddelku za predšolsko vzgojo Pedagoške fakultete UM, kjer izobražujemo bodoče vzgojitelje predšolskih otrok in se ukvarjamo z raziskovanjem predšolske vzgoje, z zaskrbljenostjo opazujemo načrte za preoblikovanje javnih vrtcev v večjih občinah v RS, ki si prizadevajo, da bi javne vrtce reorganizirali v en zavod. Ob tem želimo opozoriti na ključne argumente, ki predstavljajo jasno stališče proti predlogu reorganizacije.
Trenutno ne obstajajo zakonske podlage, ki bi omogočale preoblikovanje že delujočih samostojnih vrtcev, in ne obstajajo dokazi, da bi predlog reorganizacije dejansko omogočil cilje, ki so predvideni. Kakor izhaja iz odgovora ministrstva za vzgojo in izobraževanje (odgovor MVI za SVIZ z dne 26. 2. 2024), tovrstna reorganizacija vrtcev nima pravne podlage v zakonodaji na področju vzgoje in izobraževanja, saj tako Odredba o pogojih za ustanavljanje javnih vrtcev (Ur. l. RS, št. 11/99) niti ZOFVI ne predvidevata statusnega preoblikovanja že delujočih samostojnih javnih vrtcev, ki v celoti izpolnjujejo vse pogoje za delovanje v statusu javnega zavoda, v organizacijske enote novega/drugega javnega zavoda.
Model vodenja vrtca, ki zagotavlja hitro odzivnost, individualizacijo, personalizacijo, povezanost med otroki, družinami in strokovnim kadrom ter sprejemanje odločitev, ki temeljijo na tesnih, varnih odnosih in medsebojnem zaupanju, je ključnega pomena za ustvarjanje vzgojno-izobraževalnega okolja, ki je primerno za predšolsko vzgojo, kar ni v skladu s predlaganim modelom reorganizacije. Uniformni procesi in smernice lahko ovirajo ustvarjalnost, inovativnost in prilagodljivost, ki so potrebne za optimalen razvoj otrok, sodelovanje z družinami in zadovoljstvo zaposlenih. Centralizacija vodenja in korporativni pristop k upravljanju javnih vrtcev prinašata tveganja, ki so lahko škodljiva za vzgojno-izobraževalni proces, naslavljanje neposrednih potreb otrok in družin ter vključenost v mikro lokalno okolje. Zaposleni v vzgoji in izobraževanju se pogosto identificirajo s pedagoškim poslanstvom in vrednotami, ki so praviloma v nasprotju z vrednotami korporativnega upravljanja. To lahko privede do konfliktov, zmanjšanja zavzetosti za delo in posledično do slabšanja kakovosti pedagoškega dela. Na podlagi podatkov, ki jih je zbral SVIZ, je proti združevanju vrtcev večina zaposlenih, kar je zgovoren podatek o zgoraj omenjenih tveganjih.
Kopičenje družbene moči, centralizacija odločanja
Predlog reorganizacije ne spodbuja avtonomije vodenja vrtcev, temveč stremi h kopičenju družbene moči, centralizaciji odločanja, hkrati pa predstavlja tveganje glede posledic sprejetih odločitev, ki so enake za vse, če te odločitve ne bi bile optimalne. Ob tem se sprašujemo, zakaj je potrebna reorganizacija v institucionalnem smislu, saj bi lahko MOL podporne procese izvajala tudi brez tega, v soglasju in konsenzu ravnateljev, ki vodijo vrtce, in kdo lahko zares zagotavlja varen prehod za zaposlene. Zakaj naj bi en direktor z združitvijo prevzel celotno premoženje, vse pravice in obveznosti vseh 23 vrtcev? Ali se to ne bere kot nepotrebno kopičenje družbene moči in odločanja? Ob direktorju je pomembna funkcija tudi župana, ki odloča o sistemizaciji delovnih mest. V primeru MOL-a to pomeni dve diskrecijski pravici, za dve osebi v 23 zavodih s 13.000 otroki. Uniformni procesi in smernice, centralizacija vodenja ter korporativni model upravljanja vrtcev prinašajo tveganja, povezana s transparentnostjo in korupcijo.
Menimo, da je treba vztrajati pri načelih, ki ustvarjajo družbene pogoje, ki otrokom in mladim družinam omogočajo enakost možnosti
Utemeljitev MOL-a je nezadostno argumentirana tudi v tem, da po eni strani pojasnjuje, kako so vrtci, ki so priključeni šolam, izgubili avtonomnost, hkrati pa obljublja avtonomnost v korporativnem modelu vodenja, kar je v osnovi nasprotujoče. Z zmanjšanjem avtonomije ravnateljev ter zmanjšano vključenostjo staršev in zaposlenih v odločevalske procese se izgubi pomemben del participacije in odgovornosti, ki sta temelj za kakovostno vzgojo in izobraževanje. Predstavništvo staršev v svetu zavoda, ki bi v načrtu reorganizacije zastopalo veliko manjše število staršev (konkretno trije predstavniki staršev za populacijo 13.000 otrok), bi lahko pomenilo razvrednotenje njihovega glasu in vpliva na odločitve, ki neposredno vplivajo na njihove otroke, podobno velja za predstavnike zaposlenih. Tudi odvzem funkcij ravnateljem ne zmanjšuje le njihove moči odločanja o ključnih vprašanjih, temveč tudi omejuje participacijo staršev in zaposlenih v odločevalskih procesih. Naslednja težava je tudi sprejemanje odločitev, ki naj bi domnevno optimizirale procese. Kaj se zgodi, če se sprejme slaba ali napačna odločitev? Takšna napaka ima lahko v tem modelu vodenja veliko več posledic, kot če napačno odločitev sprejme avtonomen vrtec; posledic takšne odločitve namreč ne utrpijo vsi vrtci.
Vprašanja, ki nas skrbijo
Menimo, da bi se prizadevanja za višjo kakovost in povečanje enakosti možnosti morala usmeriti v poenoteno financiranje predšolske dejavnosti na državni ravni, namesto da se dopušča, da občine z več sredstev omogočajo boljše pogoje vrtcem in znižana plačila za starše v primerjavi z občinami, ki imajo nižja sredstva. To pomeni, da je enakost možnosti vzgojno-izobraževalnega procesa za otroka odvisna tudi od tega, kako "bogata" je posamezna občina. Prav tako ob predlogu reorganizacije pogrešamo finančno konstrukcijo, projekcijo porabe sredstev in podobno.
V predlogu MOL-a piše tudi, da so predlog prepoznali skupaj z javnimi vrtci kot najbolj ustrezno rešitev, kar žal ne drži. Nasprotna mnenja o tem predlogu imajo številni predstavniki stroke. Oddelek za predšolsko vzgojo PEF UM se temu pridružuje. Nedopustno se nam zdi, da MOL v tem primeru navaja neresnične podatke.
Čeprav je cilj občin, kot zagotavljajo, izboljšati kvaliteto in učinkovitost, se postavljajo vprašanja, ki nas skrbijo: Ali res živimo v družbi, kjer lahko z gotovostjo trdimo, da ljudje na položajih, ki predstavljajo veliko stopnjo družbene moči, ne zlorabljajo teh položajev na različne načine? Ali nismo v vseh letih razvoja neoliberalnega kapitalizma že spoznali, da korporativni načini vodenja pogosto niso v korist ljudem, temveč služijo kopičenju družbene moči in dobičkov? Ali smo kot družba res pripravljeni otroke in mlade družine izpostaviti načinom vodenja, ki prinašajo tovrstna tveganja?
Menimo, da je treba vztrajati pri načelih, ki ustvarjajo družbene pogoje, ki otrokom in mladim družinam omogočajo enakost možnosti, družbeno moč za spremembe ter pravice odločanja o sedanjosti in prihodnosti.
Vabljeni k branju celotne izjave na spletni strani PEF UM (https://pef.um.si/novica/izjava-strokovnjakov-z-oddelka-za-predsolsko-vzgojo-pedagoske-fakultete-univerze-v-mariboru-ob-zdruzevanju-vrtcev/), kjer so predstavljeni argumenti zapisani v izvornem besedilu, ki vsebuje tudi reference, povezane z raziskavami in drugo literaturo.
