(KONTRA) Nacionalni interes: Zapitek za to operacijo je bil visok

V kakšen absurd in tragedijo se utegnejo preleviti nacionalni interesi, lahko vidimo v današnji Rusiji. Nekaj več kot deset let je od tega, ko sem se na severu Rusije udeležil praznovanja dvajsetega rojstnega dne časopisa Posel v Peterburgu. Tako kot slovenske Finance je ta časopis bil last švedskega koncerna Bonnier. Ozračje je bilo veselo, Peterburg svetel. Rusija tedaj še ni krenila po poti samozadostnosti nazaj v preteklost.

Toda kmalu zatem se je švedsko podjetje moralo umakniti. Putinova oblast je namreč sprejela predpis, da morajo biti mediji v Rusiji v pretežni ruski lasti. Zato, da bi sodržavljane obvarovali pred neželenimi, škodljivimi tujimi vplivi. To je bil eden od začetkov nove ruske smeri nacionalnih interesov. In zdaj vidimo, h kakšni tragediji in absurdom je ta smer pripeljala! V gospodarski zaton, vrste pred bankomati, h krvi.

Pivovarska vojna in boj na bančnem požiralniku

Primerjati Slovenijo z Rusijo lahko označimo kot absurdno, vendar zadeva niti ni tako nedolžna. Spomnimo se na začetek otožne slovenske veseloigre o nacionalnih interesih. Premaknimo se v začetek tisočletja, ko se je začela tako imenovana pivovarska vojna.

V bistvu je šlo za komedijo, ki nas je drago stala. Na eni strani je bil tuji kapital — tedaj belgijski —, na naši pa slovenski upravljavci pivovarskega premoženja v spregi z večinskim delom slovenske politike. Ta je k sebi pritegnila del civilne družbe. V boj za slovensko samobitnost.

Zdaj je v Sloveniji samo ena velika pivovarna, ki je v nizozemski lasti. Čeprav se proizvodnja piva umika iz središča Ljubljane (kar je pravzaprav logično), lahko brez dvoma povemo, da posluje dobro.

Po lutkovni predstavi o pivovarnah se je vnela naslednja bitka. Recimo ji boj na bančnih požiralnikih. Ob vprašanju, ali mora največja slovenska banka (NLB) ostati slovenska last, torej državna, so celo slovenski pisatelji kovali deklaracije v prid bančnemu domoljubju. Pridružili so se večini slovenske politike in nekaterim zaskrbljenim ekonomistom, ki v bankah niso videli trgovcev z denarjem, temveč neusahljiv vir za napajanje sebe in svojih prijateljev.

To domoljubje ni imelo nič skupnega s slovenskim narodnim prebujanjem v 19. stoletju za ekonomsko samostojnost in preživetje. Ne, šlo je preprosto za ohranitev nadzora nad denarjem, s katerim bi lahko svojim izbrancem še naprej omogočali pridobivanje neslutene premoženjske koristi. Tak je bil načrt. Sprega večine slovenske politike, ki je videla priložnost, da se nikoli demokratično ne poslovi od oblasti, z menedžmentom večinsko državnih podjetij, ki so tedaj bila v Sloveniji prevladujoča. Državne banke naj s posojili pomagajo menedžmentu, da postane delni lastnik, preostali del lastništva pa naj bo del (para)državnih skladov, predvsem pokojninskih, ki bi jih politika že znala usmerjati v svojo večno oblastno korist in tako v šahu držala tudi bodoče zasebne lastnike — menedžerje.

Zapitek

Odveč je opozarjati, da je zapitek za to operacijo bil sila drag, mestoma tudi zelo nepravičen. Račun za te zablode smo poravnali vsi. Računi za slovenski državno-politični imperializem so bili strašno visoki. Svetovna finančna kriza je ta neuspešni poslovni model spremenila v prah. Pokazalo se je tudi, da se je večina slovenske politike s figo v žepu približevala EU in njenim normam. Šele prisilna prodaja mnoštva slovenskih podjetij in bank je pripeljala do približne normalnosti naše države. Žal pa so prisilne prodaje bile za lastnika sila neugodne. Od njih so velik dobiček znali kovati tuji skladi in podjetja.

Je zaradi tega trpel slovenski ponos? Smo morali prodati tudi ljubljansko letališče? Bi ga lahko obdržali v slovenski lasti? Sam ne vidim nič strašnega v tem, da je ljubljansko letališče last frankfurtskega. Bi lahko še danes imeli državno letalsko družbo in ali je bila prodaja nemškemu tatinskemu skladu napaka? Da in ne. Prodajo državne letalske družbe je zakrivila predvsem objestnost nekdanjih državnih upravljavcev letalske družbe, ki so bili motivirani predvsem za uresničevanje svojih drobnjakarskih premoženjskih interesov. Da je bilo treba Adrio ničkolikokrat nahraniti s pretirano visokimi državnimi pomočmi, dandanes radi pozabimo.

Država kot nočni čuvaj?

Ne želim reči, da je vlogo države treba zreducirati na nočnega varnostnika. Država naj skrbi za varnost, šolstvo, zdravje. Tu naj povezuje tako državne kot zasebne potenciale za učinkovit zdravstveni sistem. Naj poskrbi za poslovno okolje, ki lahko motivira in ki je regulirano zato, da bi bilo pošteno, tekmovalno in enakopravno. Naj pripomore tudi k inovativnosti. Toda naj ne upravlja podjetij neposredno prek lastnine. Razen tam, kjer je to nujno, recimo pri oskrbi s ključnimi viri, pri vodi, elektriki. Naj podpira tudi kulturo in tako naprej. Tržna podjetja pa naj nadzira prek demokratično sprejetih zakonov v duhu EU, ne z lastnino. Država ne more biti poklicana za to. Kajti če misli, da je to njena vloga, je nevarnost moralnega hazardiranja prevelika. Podjetja postanejo žrtve političnih ciljev, sistem zavor in ravnovesij (checks and balances) neha delovati. Če se država in politika prek svojih instrumentov povežeta s ključnimi lastniki kapitala in si jih brezpogojno podredita, si utre pot za izgon demokracije in svobode. Ključne odločitve se netransparentno sprejemajo v forumskih sobanah, ne na volišču. Konkurenca in demokratični nadzor sta pregnana.

Dolgost poti od svobode k putinovskemu vazalstvu je lahko precej kratka.