Ker mi je ravno osemdeset let, dvomim, da bom leta 2091 še tlačil to našo sveto in blagoslovljeno slovensko zemljo, kakor jo v pesmih imenuje moj prijatelj pesnik Tone Kuntner. Leta 2091 bi mi namreč bilo sto petdeset let - kar sicer ni nič v primerjavi s svetopisemskimi očaki, ki naj bi živeli skoraj tisoč let, kajti za Noeta v knjigi knjig "vseh Noetovih dni je bilo devetsto petdeset let", medtem ko je Abraham na primer umrl za Biblijo rosno mlad pri sto petinsedemdesetih … Pravijo, da je Nikola Tesla izračunal, da bo s primerno prehrano dočakal čez 140 let, a ga je potem podrl ameriški tovornjak v sedeminosemdesetem letu.
Pri nas danes ljudje seveda ne živijo toliko časa, a vseeno dovolj dolgo, da delajo težave zavodu za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje.
V tem delu Evrope je celo starost držav nekako kratka. Če pustimo same Habsburžane, ki so stoletja vladali, je bila kasnejša Avstro-Ogrska krajšega veka, od leta 1868 do 1918. Kraljevina Jugoslavija, kamor nas je pripeljala Majniška deklaracija leta 1918, je trajala do leta 1941. Borih triindvajset let. Tudi "večni" nemški rajh nam je vladal iz Berlina samo dobra štiri leta, Mussolinijev Rim pa še manj.
Socialistična federativna ljudska republika Jugoslavija je vzdržala šestinštirideset let - od leta 1945 do 1991 -, potem pa smo se z novo Majniško deklaracijo in referendumom in ustavno listino in seveda desetdnevno vojno osamosvojili …
Tisočletni sen in božji dar
Glede na izkušnje iz zgodovine bi človeka lahko skrbelo, koliko časa bo vzdržala samostojna Republika Slovenija. Vendar sem seveda prepričan, da do leta 2091 zagotovo. Večina seveda verjame, da večno - čeprav so tako mislili v vseh včasih in v vseh državah.
Takoj naj zapišem, da sam v to trajnost trdno verjamem, saj bi me v nasprotnem primeru razglasili za pesimističnega izdajalca in bi me do krvi stvitali, če ne še kaj hujšega.
Glede na izkušnje iz zgodovine bi človeka lahko skrbelo, koliko časa bo vzdržala samostojna Republika Slovenija. Vendar sem seveda prepričan, da do leta 2091 zagotovo
Če se za hip vrnem k domoljubnemu pesniku iz Slovenskih goric, nam je na proslavi ob tridesetletnici države odločno oddeklamiral, da je samostojna država naš tisočletni sen, božji dar zgodovine - in da je to dragoceni sad, ki visi na veji našega narodnega drevesa. Edina naša naloga je zdaj, da čuvamo ta sad zgodovine, da ga nam kdo ne ukrade. Tatov pa je danes celo med nami za čuda veliko. Seveda pa bi poslanec Grims dodal, da so to samo tujci.
Mrzle bruseljske sape
Te dni smo govorili, da se nam je v letih 1990 in 1991 nasmehnila zgodovina. Zato me čudi, da se po tridesetih letih nihče ne smehlja, ampak se predstavniki naroda gledajo srdito izpod čela. Ampak prvih trideset let samostojne države je srečno za nami! To so povedali vsi govorniki ob njenem junijskem rojstnem delu. Sicer so v deželi nekakšni biciklisti, ki niso tako srečni, kot bi morali biti. Se zbirajo in godrnjajo. Seveda jim nihče ne prisluhne.
Rubrika Kontra
Rubrika Kontra je dosje na aktualno ali splošno temo. Uredništvo poskrbi za izbor teme in iztočnice, te pa povabljeni pisci uporabijo kot inspiracijo ali izziv. Rubriko ureja Marko Crnkovič. Tokratna Kontra je nekoliko drugačna, saj se ukvarja s prihodnostjo - ne nujno fiktivno: Slovenija 2091. Kaj bo s to državo čez 70 let? Po stotih letih od osamosvojitve? Jutri preberite še futurološki, napol literarni prispevek Branka Gradišnika.
Toda tudi nekateri drugi se pesimistično sprašujejo, ali smo res čisto samostojni in ali ne bo Ljubljana - sicer ne samo ne Štajerskem nepriljubljena - vse manj naša prestolnica. Vse več potovanj je potrebnih v Bruselj, vse več opozoril prihaja od tam, vse več je podpisanih zavez … To smo namreč že imeli z Dunajem in Belim gradom, malo pa celo z Berlinom in Rimom. Evropska unija sicer še niso Združene države Evrope, včasih se celo zamaje, ko jo Angleži pobrišejo nazaj čez Rokavski preliv, ampak vseeno je kdaj začutiti mrzle belgijske sape.
Red in disciplina
Trenutno smo sicer povsem brez skrbi, ker že drugič pol leta Slovenci vodimo in urejamo to unijo. Naš vljudni predsednik države jih pomirja in lepo sodeluje, premier Janez pa odločno pravi, da dokler bo njegova vlada imela prvo besedo v Evropi, bosta vladala red in disciplina. In ne bomo kar požirali, kar tam skuhajo po evropskih receptih. Če njegov glas ne bo dovolj, lahko pritegne madžarski sosed.
Seveda pa je do leta 2091 še sedemdeset let. In čeravno se zdi, da bo zimzeleni Janez takrat še vedno predsednik vlade, nas lahko presenetijo Kitajci, ki s svojim državnim komunizmom osvajajo Afriko in že tudi vsemirje. Tudi prav nič ne vemo, kaj kuhajo v Moskvi. Mogoče se bomo lažje znašli, ko bo naš premier izvedel, kdo je predsednik Združenih držav. Težko je napovedovati sedemdeset let naprej!
Po drugi strani pa pomislim na utopijo 4000, ki jo je napisal doktor Nevesekdo. Ker pa se vse izve, že vemo, da je bil to Ivan Tavčar, ki je že leta 1891 napisal, kako bo v deželi pod Alpami, če bodo zmagali Mahničevi klerikalci. Danes po tolikem času se zdi, da je vseeno nekaj na stvari. Katoliška cerkev, ki je nekoč hujskala proti osvobodilnemu boju in se družila z okupatorji, je sicer ločena od države, a je precej dobila od nje. Na državni proslavi je več besede dobil škof kot predsednik države. Lepo je bilo slišati očenaš, sam pa sem pogrešal samo še slovensko narodno Marija, prid' po nas.
Sicer verjamem, da bo čez sedemdeset let sonce še vedno vsako jutro vzhajalo na vzhodu, da bo Sava skozi elektrarne še vedno tekla na ta isti vzhod in da bo trava zelena in bo še nekaj sto Slovencev govorilo slovensko.
Za pozdrav "Smrt fašizmu, svoboda narodu" pa boš šel sedet na Blejski otok, kjer boš molil, zvonil in se pokoril. Ampak to so ti današnji biciklisti. In kdo ve, če bojo takrat še sploh bicikli. Če bo treba, jih bomo pa prepovedali!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
