"Vodstvo RTV vidi dva problema: finančnega in problem prenizke gledanosti. Novinarji in uredniki pa vidijo vsebinski problem, če ne celo političnega." — [Fotografija: Marko Crnkovič] (foto:)
Rubrika Kontra
Tokratna rubrika je posvečena problematiki RTV Slovenija. Danes jo zaključujemo s komentarjem urednika Marka Crnkoviča.
Da iztek tokratne edicije rubrike Kontra, posvečene problematiki RTV Slovenija, časovno sovpada s predvidenim sprejetjem programsko-produkcijskega načrta za leto 2022 — ki ukinja, spreminja in preprogramira nekatere oddaje — in z burnim novinarskimi pomisleki glede tega, celo s protesti, je na žalost neslano naključje. Je pa zaostritev obenem priložnost, da kot urednik za konec serije problem še tem bolj urgentno poantiram.
Vsi avtorji se strinjamo, da ima RTV Slovenija težave. Zlasti Televizija Slovenija. Vsak od nas te težave vidi po svoje in jih obravnava iz svojega zornega kota. In to ne samo nas sedem in ne samo teh težav. Verjetno bi se našlo še marsikaj, če bi imeli čas in prostor za tako dolgo publicistično nadaljevanko.
Kredibilnost, sprejemljivost
Zadeva je komplicirana na več nivojih. Vodstvo RTV vidi dva problema: finančnega in problem prenizke (ali domnevno prenizke) gledanosti. Novinarji in uredniki pa vidijo vsebinski problem, če ne celo političnega.
Tu so seveda še člani Programskega sveta, ki lahko podprejo bodisi vodstvo in ta slavni PPN ali novinarje in urednike, ki se načrtu protivijo. Seveda pa je treba vedeti, da je sestava Sveta trenutno pač taka, da je bolj utemeljeno pričakovati, da bodo svetniki večinsko podprli vodstvo.
Nobeden od teh treh akterjev ni v zavidljivi situaciji. Še huje! Nobeden od njih se ne drugim v tem tem trikotniku ne javnosti ne zdi dovolj kredibilen, sprejemljiv za vse — ali vsaj za neko kritično, večinsko maso vsega hudega vajenih opazovalcev.
Nad vodstvom in večino v Svetu visijo očitki, da je vse to, kar se dogaja, del enostranske družbene drame prevrednotenja vrednot, ki ga forsira aktualna vlada. Nad samim vodstvom pa visi še to, da misli, da je varčevanje čarobna paličica, s katero bo vse uredilo — pa čeprav za ceno tega, kar je javni zavod dolžan vsebinskega zagotoviti javnosti.
Ratingi kot kriterij
Nad vodstvom in večino v Svetu visijo očitki, da je vse to, kar se dogaja, del enostranske družbene drame prevrednotenja vrednot, ki ga forsira aktualna vlada. Nad samim vodstvom pa visi še to, da misli, da je varčevanje čarobna paličica, s katero bo vse uredilo — pa čeprav za ceno tega, kar je javni zavod dolžan vsebinskega zagotoviti javnosti. In da mislijo, da so ratingi za RTV ne vem kako pomemben kriterij.
Mimogrede: tudi če ratingi niso pomemben ali vsaj ne odločilen kriterij — in sam seveda mislim, da niso —, bi pa ob tem vendarle opomnil vse vpletene, naj to nekako razložijo oglaševalcem. Če znajo in morejo. Oglaševalci se pač ne čutijo dolžne enakomerno pozicionirati oglasov v manj gledane, poslušane oddaje — samo zato, ker so te oddaje v javnem interesu.
Sokrivda in kolegialnost
Nad novinarji in uredniki pa po drugi ali tretji strani visi očitek, da se premalo zavedajo napak, ki jih delajo, in da so z eventualnim vztrajanjem pri svojih ne vedno posodobljenih profesionalnih rutinah in vsebinah vsaj sokrivi za nastale razmere in vsebinski vtis te RTV.
Slaba reklama za novinarje in urednike RTV je tudi, da nastaja vtis, kot da so v danem trikotniku prav oni edini, ki si sprememb ne želijo. To so dosegli s svojo sicer hvalevredno pokončnostjo, ki pa meji že na samozadovoljno trmo. Kot da hočejo samo dovolj miru, svobode, avtonomije, sredstev ter prijaznih, nekritičnih šefov in regulatorjev.
Iz kolegialnosti jim to privoščim — bi jih pa le rad spomnil, da so na javnem radiu in televiziji v primerjavi z drugimi novinarji in uredniki v še kar solidnem, da ne rečem privilegiranem položaju.
Tudi če ratingi niso pomemben ali vsaj ne odločilen kriterij, bi pa vendarle opomnil vse vpletene, naj to nekako razložijo oglaševalcem. Če znajo in morejo. Oglaševalci se pač ne čutijo dolžne enakomerno pozicionirati oglasov v manj gledane, poslušane oddaje — samo zato, ker so te oddaje v javnem interesu.
Nobena juha
Čeprav sem kot urednik rubrike zadovoljen s prispevki, objavljenimi v zvezi z RTV Slovenija v zadnjem tednu ali dveh, pa vendarle nekoliko skrušen ugotavljam, da gre realnost mimo nas. Sodelavci so konstruktivno — tako z dolžnimi pohvalami kot kritikami — opozorili na težave, o katerih bi vsi deležniki RTV morali zelo resno razmisliti ali jih celo upoštevati. Prepričan sem, da jih mnogi tudi res bodo. Ker si spremembe vsi želimo, kajneda?
Ampak glej: kakor hitro se na obzorju prikaže prva slutnja realnih sprememb, že smo spet vsi na okopih. Kot da se na sestankih in v debatah — ali celo v kakšni pametni rubriki — ne morejo nič pametnega zmeniti.
Bojim se in veselim obenem, da bodo tu morali vsi nekoliko popustiti. V zameno pa naj uveljavijo svoje najboljše ideje. Težko? Morda. Odvisno od radikalnosti stališč in njihove nepopustljivosti. Z nobenim od teh treh deležnikov se ne morem strinjati v celoti. Se mi pa le zdi evidentno, da ima vsakdo med njimi tudi dobre, zelo dobre ideje. Zato se mi ta situacija nikakor ne zdi brezizhodna. Brezizhodno je samo zaostrovanje.
Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. Postana pa še posebej ne.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
