"Tisti, ki nadzorujejo sedanjost, nadzorujejo preteklost. In tisti, ki nadzorujejo preteklost, nadzorujejo prihodnost."
George Orwell, 1984
Prve dni junija je globalna mreža March for Science oziroma Shod za znanost pozvala, da "moramo bolj kot kadarkoli prej staviti na dejstva". Tokratni poziv je sicer povezan s pozivom na cepljenje. Toda posrečena besedna igra "Let's get factsinated" priča, da ne gre samo za to. V resnici je to še eno svarilo pred nevarnostmi politične ali kakršnekoli druge relativizacije in banalizacije znanja.
V okviru Shoda smo poleg zagovora znanosti opozorili tudi na nevarnosti antiintelektualizma. Zavzeli smo se za razum namesto diskreditacije argumentov in dejstev - in za več denarja za znanost. Še posebej je to potrebno, ko gre za zgodovino in njeno vlogo pri razumevanju dogajanja v preteklosti. Govorim o zgodovinopisju, ki pred konkretno interpretacijo preteklosti pojasni, na kakšne načine se loteva zgodovine.
To omenjam zato, ker je ta odnos značilen tudi za ljudi, ki se nagibajo k radikalni preinterpretaciji nekaterih delov preteklosti. V slovenskem primeru gre za čas med drugo svetovno vojno in po njej.
Pri opisovanju tega procesa se namenoma izogibam izrazoma "revizija" in "revizionizem". Še vedno namreč mislim, da bi namesto o tem morali govoriti o dehistorizaciji preteklosti. Ali o negacionizmu - če določeni "revizionisti" namenoma spregledujejo ali celo zanikajo dejstva iz preteklosti.
Tipi in žarišča dehistorizacije
Če govorimo o psevdozgodovinopisju, imam v mislih predvsem dela avtorjev kot Tamara Griesser Pečar, Jože Dežman in Jože Možina. Seveda jim sledi psevdopolitika, ki je skrb za delovanje družbene pogodbe zamenjala z obujanjem kulturnega boja. Sestavni del tega procesa pa je tudi sistematična preinterpretacija kolaboracije v "funkcionalno kolaboracijo" in zavzemanje za rehabilitacijo kolaborantov.
Pri tem izstopa rehabilitacija nadškofa Gregorija Rožmana, opisana v delu Marije Čepić Rehar, Franceta M. Dolinarja, Tamare Griesser Pečar, Blaža Otrina in Julijane Visočnik Med sodbo sodišča in sodbo vesti. V nasprotju z nekaterimi kolegicami in kolegi v ta sklop ne uvrščam medijev - razen če pod to oznako razumemo tudi ideološko profilirane revije in časopise, kot sta Zaveza in Demokracija, ter kvazidokumentarno zbiranje pričevanj na Televiziji Slovenija.
Reakcije starejših kolegov
Za tiste, ki menijo, da se je zgodovinska stroka na opisano potvarjanje preteklosti odzvala prepozno, moram opozoriti na reakcije mojih starejših kolegov, ki so na to početje opozarjali sproti in od začetka.
Tu mislim na Boga Grafenauerja, ki se je uprl poenostavljeni predstavitvi generacijskih značilnosti slovenskega zgodovinopisja Vaska Simonitija. Mislim na Ferda Gestrina z delom Svet pod Krimom in na pokojnega Janka Pleterskega, ki se je v polemiki s Spomenko Hribar javno spraševal, zakaj bi se Slovenci morali odpovedati revoluciji. V tej zvezi je treba omeniti tudi njegovo zbirko razprav iz 1993. z naslovom Senca Ajdovskega gradca.
Med nezgodovinarji pa moram omeniti sociologa Gregorja Tomca in Dorotejo Lešnik s knjigo Rdeče in črno, igralko in režiserko Drago Ahačič z razpravo Osvobodilna ali državljanska vojna? in Bojana Godešo s knjigo Kdor ni z nami, je proti nam: slovenski izobraženci med OF in protirevolucionarnim taborom.
Zadnjih 20 let sem se s tem vprašanjem intenzivno ukvarjal tudi sam in se pri tem posvečal predvsem politiki in tekstualnosti spreminjajoče se spomeniške pokrajine po letu 1991.
Instrumentalizacija preteklosti po slovensko
Eno zadnjih poglavij v reinterpretaciji dogajanja med vojno sta še posebno dobro ponazorila razprava ob odkritju spomenika domobrancem v Grahovem pri Cerknici in odkritje spomenika žrtvam vseh vojn, ki od leta 2017 stoji na Kongresnem trgu v Ljubljani. V tem drugem primeru so odgovornost, obžalovanje in odpuščanje posplošeni do neprepoznavnosti, medtem ko gre pri spomeniku v Grahovem za eksplicitno relokacijo krivde. Zato je tamkajšnji spomenik za razumevanje "slovenske razklanosti" še posebno pomemben. Do njegove postavitve smo bili priča poskusom spomeniškega uravnoteženja interpretacije dogajanja med drugo svetovno vojno. Postavljeni spomenik pa sporoča, da so za streljanje talcev in pobijanje partizanov in članov OF krive kar žrtve fašizma, nacizma … in kolaboracije same.
Skratka, medtem ko so se nekateri tovrstni spomeniki ali farne plošče poskušale zliti z obstoječo spominsko krajino vseh žrtev vojne, pa spomenik v Grahovem priča, da je v resnici šlo za radikalno spreminjanje zgodovine druge svetovne vojne v Sloveniji. V ta okvir je mogoče umestiti tudi spominsko ploščo na ograji veleposlaništva ZDA, odkrito leta 2014. Pobudnik postavitve je bil takratni veleposlanik Joseph Mussomeli, ki je na ta način eksplicitno podprl projekt slovenskih revizionistov.
Sestavni del projekta je namreč bil popoln spregled zgodovinskih dejstev. Drugače si pač ne moremo razlagati dejstva, da so na ameriško-slovenskem spravnem spomeniku lokalne podpornike nacistov in fašistov opisali kot "Slovence, ki so iskali mir", a se "niso mogali izogniti vojni".
Kako se je to lahko zgodilo?
Delno so za to zaslužni kolegice in kolegi iz Študijskega centra za narodno spravo, ki ga je do nedavnega vodila dr. Andreja Valič Zver, žena vodilnega politika SDS in evropskega poslanca dr. Milana Zvera, delno pa so za to zaslužni ljubiteljski zgodovinarji, kot sta Dežman in Možina.
Politična apropriacija preteklosti. Namesto da bi odstirali zamolčano, psevdozgodovinarji vzvratno projicirajo sedanjost
Prav slednja sta prekinila večdesetletna prizadevanja za demokratizacijo historične interpretacije, ki segajo v začetek 80. let. Po njuni zaslugi smo zdaj namesto z internacionalizacijo in dezideologizacijo preteklosti soočeni z njeno politično apropriacijo. Namesto zgodovinske resnice in odstiranja zamolčanega in potlačenega dobivamo vzvratno projekcijo sedanjosti.
To je do neke mere omogočila tudi dediščina revizionizma iz časov hladne vojne. O tem je nedavno pisal Marcel Štefančič v Mladini, v članku Skrivnost antitotalitarizma. V njem je jasno opozoril na "usodno spremembo" kmalu po porazu fašizma in nacizma. Komunizem, prej "zaveznik zahoda", je namreč takoj po drugi svetovni vojni postal novi "ultimativni sovražnik". In prav to največkrat spregledujemo.
Pototalitarjenje komunizma
Vedno znova pa pozabimo omeniti kolonialno dediščino. Po njej sta se zgledovala tudi fašizem in nacizem v današnji Libiji, Eritreji in Etiopiji.
Rubrika Kontra
Rubrika Kontra je dosje na aktualno ali splošno temo. K razpravi povabimo strokovnjake, ki zadevo osvetlijo z različnih, lahko tudi z nasprotujočih si stališč. Uredništvo poskrbi za izbor tem iztočnice, te pa povabljeni pisci uporabijo kot inspiracijo ali izziv. K razpravi na izbrano temo vabimo tudi vas, spoštovani bralci, in sicer nam lahko pišete na e-naslov mc@fokuspokus.si. Najboljše prispevke bomo objavili.
Rubriko ureja Marko Crnkovič.
Rasistične oziroma totalitarne prakse, ki so nastale že davno pred prvo svetovno vojno in so postale zaščitni znak nacizma in fašizma, so po Štefančiču po drugi svetovni vojni razširili še na komunizem in ga reducirali na zločine stalinizma. Na to opozarja tudi italijanski kolega Enzo Traverso v svoji knjigi Totalitarizem, ki je nedavno izšla tudi v slovenskem prevodu. Tudi on opozarja na pomen hladnovojnega revizionizma, katerega sestavni del je "pototalitarjenje komunizma" in izenačenje s fašizmom. Podobno je razmišljal francoski filozof Claude Lefort. Učenec Merleau-Pontyja je bil prepričan, da prihaja do sistematičnega "napihovanja pošastnosti komunizma" ne eni strani in do relativizacije nacističnih zločinov s strani skrajno desnih političnih skupin kot Nacionalna fronta na drugi.
Na ta pomembni aspekt zgodovine preteklega stoletja smo pozabili tudi slovenske zgodovinarke in zgodovinarji … In za to zdaj vsi skupaj plačujemo ceno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
