Kako leto pa pol nazaj sem imel navado v podcastu relativno mlade mariborske face med drugim spraševati, kateri dravski most jim največ pomeni. Ja, nekoliko nenavadno, nepričakovano, malo pa tudi prisiljeno vprašanje. Ampak ravno to - sogovorniki so radi odgovarjali prav na to vprašanje. Hitro, iz prve in celo s pridevniki. Kateri most je zmagal? Hm, kiri! Itak da stari, glavni, rdeči most, kakorkoli mu že rečete. Gladko. Pa saj. Kako ne bi. To je naš popkulturni most! Tone Partljič je o njem spisal filmsko neprekosljivo knjigo, Neca Falk zapela simbolno priredbo, pod njim je svojo ikonično sliko posnel legendarni Jurček, dokler ni zbledel, je na obodih levega brega nosil vrhunski grafit "Just do it, Franček", na njem je viselo vse od lutk do takih in onakih napisov, kjer so ene naganjali, druge pa prosili, da ostanejo. Aja, pa čezenj je peš šel saj-veste-kdo. Vse ostalo, kar se je zgodilo v debelih sto letih, pa je tako ali tako popisal Partljič.
Skratka, vprašal sem sedemnajst ljudi - kar sicer ni ravno nek relevanten vzorec - in stari most je prešišal vse ostale, čeprav je denimo pesnica Kristina Kočan vzneseno odgovorila, da se fantazijski svet odpre z mosta, ki vodi na Mariborski otok. Kar drži. Tiste lesene deske nosijo nekaj posebnega v sebi, še najbolj spomine, mladost, poletje. Predvsem pa je skoraj vsakdo vezal svoj odgovor na izkušnje in odnos. Za Luko Krežeta je stari most predstavljal majave poti do Pekarne in nazaj, radijska voditeljica Tanja Kocman do pogovora sploh ni vedela, da ljubi rdeči most, Anji Šešum iz ekipe Ilke Štuhec se zdi preprosto najlepši, slikarka Nina Kurnik je občudovala most v vseh njegovih stanjih na dedkovih slikah, za glasbenika Sama Šalamona in Gregorja Jančiča je pač »naša klasika. Ker je všeč vsem, je denimo pripomnil kustos Jure Kirbiš. Gostinec Ivan Mesarič pa, da se je, kot prišlek iz Prekmurja, vedno čudil, kako resna reka je Drava. Zdaj, vse to so ljudje, ki preko palca še niso v letih, ko bi bili pričakovano nostalgični, so pa vseeno vzgojili dokaj intimno razmerje do mostov. In na to vprašanje nekoliko začuda precej lažje odgovarjali kot na tistega, kateri predel Maribora je zanje najljubši.
Pravzaprav so nekateri šli tudi po eliminacijski metodi. Kar potrjuje, da imamo nek-se-vidi-razkoš presežek mostov. Že zdaj jih je - s tistim na Mariborski otok in Malečniškim vred, avtocestnega sem ne bomo šteli, če želite, pa ga lahko sami prištejete - kar osem. In morda, če štejemo skupaj z novim županom od minulega ponedeljka dalje, dobimo še štiri. Tako bi, če smo župana razumeli prav, lahko prešteli celo do ducata mostov. Od Kamnice do Malečnika. Dvanajst! Uf. To so štiri tromostovja! Še skoraj bolj je novi župan, ki očitno vidi cestni most, ki bi prečkal Dravo ob železniškem mostu, da bi razbremenil mestno središče, v Studiu City sicer presenetil z enim drugim podatkom, in sicer je iz glave vedel (širino) gladino reke Drave, kar kaže, da se je v tematiko očitno dovolj resno poglobil. Sto triinštirideset metrov, mimogrede, če slučajno niste vedeli.
Mariborski mostovi imajo predvsem to srečo, da so dovolj dolgi za zgodbe, prek katerih do njih razvijemo odnos. Saj so letos, ko sem šel gledat prižig lučk točno na Tromostovje, na ta srednji most, otroci lepo peli priredbo Šuštarski most, samo to ni to, čeprav so Ljubljanico okrancljali z mostovi in šli komunicirat s Plečnikom. Tam, zanimivo, radi postavljajo spomenike ali obeležja na mostove, pri nas te prakse (še) ni. Morda, ker bolj štejeta zgodba in izkušnja. Sladoled ali kostanji na desnem bregu, urbani salon ali vonj po lepinjah na levem. Še Korošec Boštjan Nachbar se je recimo nedolgo tega smejal na vprašanje, če je tudi on, ko je tukaj preživljal dijaška leta, kupil kaki cigl na studenški brvi, še preden je postala "brv za zaljubljene". Ni kupil cigla, se je pa naposlušal zgodb. Naš Andrej Petelinšek je dobil znova novinarsko nagrado, tokrat za fotografijo skokov s starega mosta v času Festivala Lent. In če smo že pri skokih, v Mariboru te bodo resno vzeli, če boš rekel, da se boš zabrisal z mosta. Saj so se v Ljubljanico metali tudi filmski junaki, ampak to ni to. Ker če bi se Matic in takoj za njim še kuža Jakob vrgla v Dravo ... Nesreča brez vrvice?
Čeprav je najstarejša želja po obuditvi brvi oziroma mosta, ki je nekoč že vodil čez reko, torej tik ob zdajšnjem starem mostu, se vseeno tako, čez palec, zdi, da smo kar dobro nabasani z mostovi. Sploh če vprašamo Ptujčane, kako so se kaj imeli ob prenovi svojega glavnega mosta čez isto reko. Šele ko so v Mariboru naposled prebarvali železniški most znova na prepoznavno izstopajoče modro, smo opazili, da bi veljalo pobarvati še starega, pod katerim sem se prvič peljal lani na najbolj muzikalnem splavu.
Mi mlajši sicer praskamo glave, kje je vodil Pobreški brod, kje je bil Meljski most, kako so se stoletja vozovi in konji sploh stiščali gor po Dravski, hkrati pa obenem najbrž ne vemo, da se avtocestnemu mostu reče Slomškov. Ampak po drugi strani vsak nov most nekaj da. Če se dobro spomnim, nas je Koroški most učil sistema zadrge oziroma smo spraševali starše, kaj je to prometna zadrga. Odgovor je bil vselej enak: frdamana gužva. Studenška brv je (ne)hote poskrbela, da smo na konec besed spet dodajali f (brv - brf, gotov - gotof). Titov most se pa začuda še ni nagnil na svojo zahodno stran, glede na nesorazmerno porazdelitev pešcev, na katere si pred otvoritvijo trgovskega centra kazal s prstom iz avta, če si jih slučajno opazil.
Z dvanajstimi mostovi bi Maribor nedvomno izstopal, vprašanje pa je, če ne bi novi mostovi samo še dodali komplimente k že obstoječim. Sicer pa vprašajte koga, kateri most čez Dravo jim v Mariboru največ pomeni. In zakaj. Tam se skriva štimunga.
