Predstava sama po sebi ne bi bila drama, če je vlada in opozicija ter nasprotniki in navijači vlade in opozicije ne bi križem-kražem pumpali kot kronski dokaz, da je točno to in da imajo prav.
Že vnaprej sem se veselil, da bo pogovor s predsednikom vlade vodil Igor E. Bergant. In nisem bil razočaran. Že takoj sem se naglas zarežal, ko je Janšo pozdravil z "gospod Janša" — in ne z "gospod predsednik". Morda je to bil spodrsljaj, toda izpadlo je posrečeno.
Za Berganta sem bil vesel že zato, ker bi bilo preneumno, če bi se z Janšo kot ponavadi pogovarjal Jože Možina, ki je za His Unholy Highness skoraj edini sprejemljivi (in naklonjeni) sogovornik na TVS.
Bergant se je izkazal tudi v četrtek v pogovoru z Janšo. Ostajal je miren in vljuden in pri nekaterih vprašanjih vztrajal naprej. Konverzacijski vrhunec večera je bil, ko mu je rekel: "Vi ste predsednik vlade, ne urednik."
Skoraj deset let po prestopu iz športnega novinarstva je IEB vrhunski. Mora se samo še odvaditi dolgih, predolgih vprašanj in medmetanja "zdaj, …". Kakorkoli, Rosvitin fan sem že dolgo, zdaj pa sem tudi Bergantov. Odmevi so praktično edini news, ki ga je na nacionalki vredno gledati, onadva pa edini svetli točki TVS.
Janša je v bistvu najboljši na Twitterju. Kratka forma mu leži. Aforizmi ali kaj. Sarkazem. Karkoli daljšega od stavka ali dveh pa je že dolgcajt
Treba je priznati, da se tudi Janša ni pustil metati iz tira, čeprav je na trenutke deloval naveličano in sitno ali celo zlovoljno. Morda iz utrujenosti, kdo bi vedel. Ni pa bil agresiven, to je že treba reči, in tudi manj ciničen kot ponavadi. Zatežen že mogoče.
Janša je v bistvu najboljši na Twitterju. Kratka forma mu leži. Aforizmi ali kaj. Sarkazem. Karkoli daljšega od stavka ali dveh pa je že dolgcajt. To sicer kompenzira s provokativnostjo, šokantnostjo in neverjetnostjo. Ali pa je to samo problem njegovega dolgočasnega glasu in govorice?
Summa summarum, z Janšo sem bil še kar zadovoljen. Bolj kot ponavadi zagotovo. Težko ga je poslušati in se še težje z njim strinjati. A kar pove, ni brez štofa.
Najbolj mi je šlo na smeh, ko je razlagal, kako da je na Madžarskem lepo, v Belgiji pa grozno. Šalo na stran: zdi se mi tudi neprimerno, da predsednik vlade države članice šimfa neko drugo državo članico. No, ni ravno rekel, da je Belgija "usrana luknja", spodobi se pa vseeno ne.
Direktna časovna soslednost
Da je TVS predvajala pogovor z opozicijo takoj po pogovoru s predsednikom vlade, je bil grd spodrsljaj. Predvsem smo že naveličani filistrske politične uravnoteženosti, da zavod dá načeloma enak čas in težo tistim, ki vladajo, in tistim, ki hočejo vladati.
To birokratsko pojmovanje enakih možnosti je še tem bolj smešno, ker zavod ne more in očitno noče skrivati naklonjenosti opoziciji in nenaklonjenosti vladi.
Pogovor z opozicijo je bil faux pas tudi zaradi direktne časovne soslednosti s pogovorom s predsednikom vlade. Danes so medijski ciklusi sicer bistveno krajši kot nekoč, vendar ne vidim razloga, da se ne bi tako kot v starih časih držali pravila, da se odgovora oz. polemike ne spodobi objaviti še isti dan in isto uro ali v isti številki ali izdaji. To lahko izpade, kot da nekdo izkorišča prednost domačega terena. Ali časovno prednost, kot v tem primeru. Opozicija si je lahko v miru pogledala pogovor s premierom - morda celo prej, kot je bil dejansko na sporedu - in se pripravila na polemiko.
Bil sem tudi razočaran nad Tanjo Gobec, ki je kot voditeljica počivala kot jezero v tihoti. Razpoložena in razuzdana opozicijska četverica - Šarec, Fajon, Mesec, Bratušek - jo je totalno povozila. Govorili so to, kar jim je pasalo, in toliko, kot jim je pasalo.
Pa še nekaj: desničarji so se baje zgražali, da med povabljenimi ni bilo Jelinčiča. Hvala bogu! Da v studiu ni bilo tega nesramnega in nakladaškega provokatorja, je bila edina svetla točka pogovora z opozicijo. Obenem pa tudi dokaz, da se TVS zna ravnati po zdravi pameti namesto po pravilih.
Naivni in neresni
Bil sem presenečen, da se mi je najboljša od teh štirih zdela Alenka Bratušek, ki mi sicer gre najbolj na živce, najslabši pa Luka Mesec, ki mi je sicer najbolj kul.
Bivši premierki štejem v plus, da se je edina opomnila na kulturno problematiko, koordinatorju pa v minus, da je govoril kot kakšen Kordiš, češ, Janša nam pridiga, da nam ni treba drugega kot ležati na kavču in dati mir, medtem pa ljudje umirajo.
Ta je zvenela približno tako, kot je zgledala tista janšistom všečna fotografija klečeče medicinske sestre, ki kao moli za pacienta, pripopana na fotografijo Vuka Ćosića, ki na stopnicah pred frančiškani jé burek nein danke, češ, glejte ta korona kontrast.
Velik del pogovora so Šarec, Mesec, Bratušek, Fajon izkoristili za direktno polemiko s tem, kar je uro pred njimi govoril Janša. TVS jih je bodisi sama potisnila v vlogo političnih komentatorjev, ki jih po volitvah vabijo na televizijo, da bi povedali nekaj prepametnega, ali pa jim je vsaj dovolila, da se sami postavijo v to vlogo.
Evidentno je, da opozicija tej vladi ni dorasla. To je zaskrbljujoče. Z Janšo ni težko polemizirati
Evidentno je, da opozicija tej vladi ni dorasla. To je zaskrbljujoče. Z Janšo ni težko polemizirati. Toda predsednik vlade opozicijo s svojim sirenskim glasom kverulance vabi v past. (Primer: domnevni happy end z Angelo Merkel pri pogajanjih o tako imenovani vladavini prava, na katerega so vsi planili.)
Opozicija se tako kot mediji po nepotrebnem zaletava v Janševe tvite, pisma, čestitke, nečestitke, njegove medije in njegove napade na medije, pa na tako imenovano orbánizacijo. To je brez veze. To je zanimivo za komentatorje in kroniste, ne pa za resno opozicijo. In brez veze je, da med opozicijskimi strankami in mediji načeloma sploh ni več razlike. Opozicija v bistvu nima pametnejših argumentov od tistih, s katerimi operirajo mediji - in že ti niso vedno najbolj prepričljivi. V politiki pa tako ali tako ne funkcionirajo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
