Ko so tri dni po padcu Berlinskega zidu v oddajo francoskega radia povabili dolgoletnega generalnega sekretarja francoske komunistične partije Georgea Marchaisa, je ta ocenil, da je bila bilanca vzhodnoevropske izkušnje s socializmom "globalno pozitivna". Z oceno tovariša Francoza se verjetno ne bi strinjal marsikateri prebivalec iz držav, v katerih smo morali to "globalno pozitivnost" prenašati na svoji koži. Georgea Marchaisa danes ni več med nami, pa tudi francoskih komunistov je vse manj. PCF je prenehal obstajati kot resna politična sila, precejšen del podpornikov med delavskim razredom jim je prevzela skrajna desnica, predvsem politična stranka, prej znana pod imenom Front National. In če bi danes v studio povabili krušno mati bivših Georgeevih ovčic, da oceni bilanco treh desetletij vzhodnoevropske izkušnje z demokracijo, bi bila Marine Le Pen verjetno navdušena nad ihto, s katero od prejšnje avtoritarnosti izmučene množice hitijo v naslednjo.
Težko je z nekaj besedami strniti, kaj vse je šlo v zadnjih treh desetletjih narobe. Sam mislim, da smo se prehitro odločili, da obvladamo zadevo. Izkazalo se je, da je demokracija kot piščanec, najslabša, kadar je skuhana na pol. Ne glede na to, kako zapeljiva in hrustljava je videti kožica na bedru, če ob kosti ni pečena, je lahko hitro hudo narobe.
Nekateri menijo, da za vzpostavitev delujoče demokracije enostavno ni bilo dovolj časa. Demokracija je zanje kot angleška trava, ki jo poseješ, potem pa je treba potrpeti nekaj stoletij, da zraste in postane odporna, kot je treba. Nisem prepričan. Morda ni toliko pomemben čas kot skrbno vrtnarjenje. Ali kuhanje, če ne zamerite, da spet mešam prispodobe. In glede na to, kako se obnašajo v zadnjem času, bi še dejal, da so tudi po osemsto letih po Magni Carti Angleži še vedno krvavi pod kožo.
Drugi spet trdijo, da so za težko prebavljivo demokratično izkušnjo krivi volivci, saj je izbira v njihovih rokah. To je res, a le delno. Vprašanje je, ali je bila prej slepa kura ali gnilo jajce. Demokracija, tista pluralistična, ne ljudska ali neliberalna, zahteva več kot le volitve vsakih nekaj let. Za izhod iz zakrknjene, na pol skuhane demokracije, ki jo je v dobri meri povzročila površnost in nedoslednost v prvih letih po koncu socialističnega enoumja, ni preprostih rešitev. Odgovora vsekakor ne gre iskati v kompromisarstvu med pluralistično demokracijo in populistično avtoritarnostjo. Takšno početje namreč po eni strani legitimira vse tisto, kar je v populizmu nedemokratično in nesprejemljivo, poleg tega pa je tudi vnaprej obsojeno na neuspeh. Populizem ne verjame in si ne more privoščiti kompromisov. Avtoritarnost naredi korak nazaj samo takrat, kadar jemlje zalet.
Pluralistična demokracija, kot pove že ime samo, temelji na pluralizmu mnenj, na racionalnosti in na odgovornosti. Racionalnost narekuje previdnost, saj ve, da je odgovornost sicer lepa čednost, a gre lahko glede nje pogosto marsikaj narobe. Zato pluralistična demokracija zahteva tudi stalen in učinkovit demokratičen nadzor.
Populizem, na drugi strani, temelji na koncentraciji moči, na nezmotljivosti oblasti in na poslušnosti do nje. Za populizem oblast ni časovno omejena, na mandat vezana in z zakonom in ustavo omejena upraviteljska pravica in dolžnost, ampak plen. Populizem ne skuša prepričati, ampak ustrahuje. Ne išče volivcev in podpornikov, ampak zgolj poslušne sledilce. Ne gradi na zaupanju, ampak na slepi zvestobi. Na kultu osebnosti, ki ne dopušča kritike. Ne sprejema odgovornosti, ne priznava napak. Ne združuje, ampak deli, kupuje, sovraži in straši.
Populizem rad govori o enotnosti in nacionalnem interesu, ki ga seveda definira in brani lahko le sam
Za populizem politično delovanje ni demokratični spopad programov in idej, ampak vojna za preživetje, v kateri si ne more privoščiti poraza. Populizem ne potrebuje ne dejstev, ne resnice. Lasti si tuje zasluge in ne priznava lastnih napak. Svoj politični diskurz gradi na mitih, manipulacijah in lažeh. Cilj vedno opravičuje sredstva.
Populizem rad govori o enotnosti in nacionalnem interesu, ki ga seveda definira in brani lahko le sam. V tej paradigmi sta vsakršna kritika in nadzor oblasti izdaja nacionalnih interesov. Prizadevanja, da bi različna mnenja, pričakovanja, ideje, pristope v imenu enotnosti "poenotili", po možnosti od zgoraj, vodi v enoumje. Pluralistična demokracija ne temelji na forsiranju enotnosti za vsako ceno, ki je v večini primerov fiktivna, saj v družbi neizogibno – in popolnoma legitimno – obstajajo zelo različna mnenja in interesi. Pluralizem gradi na demokratičnem in kulturnem sobivanju, dialogu, sodelovanju, tudi tekmovanju med razlikami.
Po tridesetih letih demokratične izkušnje je politika na zelo slabem glasu. Ta degradacija ugleda politike, kot procesa in kot poklica, nas mora skrbeti. Ne glede na mnenje, ki ga lahko imamo o ljudeh, ki smo jih izvolili na oblast, je zavračanje politike, ker ne maramo politikov, nesmiselno in ne vodi nikamor. Nihče ne bo rekel, da ga ne zanima lastno zdravje, ker ne mara svojega zdravnika. Ki ga je poleg tega še sam izbral. Politika je poklic, ki ne more in ne sme biti ekskluzivna pravica intelektualne elite, a vendarle zahteva znanje in osebnostne kvalitete. Kako koristni so pri tem negativna selekcija, kult osebnosti in obsedenost z novimi obrazi, presodite sami.
Populizem bi zelo rad ustvaril vtis, da gre v odnosu med liberalno in neliberalno demokracijo za spopad med levico in desnico. To seveda ni res. Liberalne demokracije in njenih civilizacijskih vrednot, ne glede na to, kaj trobijo nekateri, niso izumili levičarji. Če kdo, so imeli v njeni uveljavitvi največ prstov vmes krščanski demokrati in konservativci. Trdno na strani liberalne demokracije in njenih vrednot bi seveda pričakovali tudi liberalce, vsaj tiste, ki razumejo, da temeljno poslanstvo političnega liberalizma ni oportunistično pajdašenje s komerkoli.
Enako zavajajoča je projekcija levo-desne polarizacije na medijski prostor. Medijska kritika populizma seveda ni po defaultu leva. Takšno razmišljanje kaže na globoko nerazumevanje vloge medijev v demokratični družbi. Naj ponazorim na hipotetičnem primeru. Če v neki državi večina medijev hvali pikčasto oranžno vlado, to ne pomeni nujno, da so vsi ti mediji pikčasto oranžni, ampak je lahko razlog to, da vlada dobro opravlja svoje delo. In obratno. Koncept uravnoteženega medijskega prostora temelji na pričakovanju, da bi morali mediji zgolj slepo preslikavati razmerja moči v politiki, ne glede na to, kaj ta politika počne. Demokratična načela seveda ne narekujejo, da so mediji "uravnoteženi", ampak da so neodvisni, profesionalni in zvesti deontološkim standardom. Le tako lahko mediji opravljajo svojo nadzorno vlogo, ki je pogoj za normalno delovanje demokracije. To ne pomeni, da mediji nimajo pravice do mnenja, ne morejo pa dejstev podrejati svojim prepričanjem. Javni mediji niso državni mediji in trobilo vsakokratne oblasti. Neodvisnost medijev je pomemben, a zahteven imperativ, saj izključuje tako nedovoljeno in neprimerno vmešavanje oblasti kot zlorabo lastniških pravic in drugih nedovoljenih oblik pritiska in vpliva. Poleg zakonskih in stanovskih ukrepov je tu pomemben tudi odnos javnosti. V družbi kritičnih in aktivnih državljanov, z ustrezno medijsko zakonodajo, je prodajanje neresnic slab posel.
Takšno kritično in aktivno državljanstvo ne nastane samo od sebe. Treba ga je ustvariti in negovati. Tukaj ima izjemno vlogo izobraževanje. Državljanska vzgoja je več kot učenje himne in risanje zastave. Namenjena mora biti prenašanju vseh tistih znanj, veščin in demokratičnih vrednot, predvsem pa sposobnosti kritičnega razmišljanja, ki je potrebno za aktivno državljanstvo. Znanju je treba povrniti ugled in veljavo. Demokracija potrebuje državljane, ki razmišljajo, ne kimavcev, pa naj bo v katerokoli stran.
Na koncu, prave demokracije ne bo brez politične kulture. Ta zahteva pripravljenost, da si kritičen do sebe in tistih, ki razmišljajo podobno kot ti. Razvada, da se vsaka šlamparija v lastnem taboru opravičuje s še večjo nedostojnostjo druge strani, normalizira in legitimizira tisto, kar je v družbi in politiki nespodobno in nesprejemljivo. Ljudje, iskreno zavezani demokraciji, so s tem zavezani tudi k višjim standardom načelnosti, doslednosti, odgovornosti, integritete in politične kulture. Če ni tako, se ni čuditi, če so volivci v dvomu, v čem je sploh razlika med politiko, ki želi biti resnično demokratična, in tisto, ki je surova do kosti.
