Matjaž Gruden
V letih mojega službovanja sem doživel kar nekaj nenavadnih dogodivščin, še največ proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja, v tistem burnem obdobju, v katerem so se mnogi deli Evrope, nekateri postopoma, drugi bolj sunkovito, dramatično in včasih tudi z nasiljem, po dolgih desetletjih avtoritarnega enoumja pomikali proti drugačni, bolj odprti, svobodni in demokratični družbi. Podobno kot danes, le v nasprotni smeri.
Bilo je mnogo trenutkov, za katere mi je žal, da jih nisem podrobneje dokumentiral, zanašajoč se na svoj, takrat še mladostni spomin. Tu in tam me je bilo pošteno strah. Na primer januarja 2000, nad Čečenijo, v helikopterju, ki so ga Rusi tik pred poletom popravljali s kladivom, potem pa so si ga še Čečeni izbrali za strelske vaje. Z mano sta bila nemški parlamentarec, ki se je na kladivo in strele odzval z molitvijo, in prekaljen novinar agencije Reuters, ki je iz torbe potegnil steklenico vodke. Sam sem se, kot vedno, postavil na stran sedme sile. Ali ob tragični novici, da se je italijansko letalo, ki je za Združene narode po Balkanu prevažalo humanitarce, le nekaj mesecev zatem, ko sem se z njim vračal iz Bosne, zrušilo na prištinskem letališču. Ali ob obisku volišča nekje pri Palah, med enimi izmed volitev v Bosni in Hercegovini, kjer sem klepetal z dansko televizijsko ekipo o gostoljubnosti lokalnega prebivalstva. Ko smo se kasneje eden za drugim odpeljali proti Sarajevu, smo nekaj kilometrov nižje zapeljali mimo terenskega vozila s štirimi oboroženimi možakarji. Ti so naš avto še spustili mimo, Dancem pa so izrekli dobrodošlico s častno salvo iz avtomatskega orožja. Eden od Dancev je končal v bolnišnici, s kroglo v ramenu. Ali takrat, ko sva se z mojim tedanjim šefom, predsednikom Parlamentarne skupščine Sveta Evrope lordom Russllom Johnstonom, z mastno preplačanim beograjskim taksistom prebijala mimo kolon do zob oboroženih srbskih specialcev, da bi se na skrivaj srečala z Ibrahimom Rugovo, v njegovi neuradni predsedniški rezidenci na griču iznad Prištine. Še danes hranim kristal, ki mi ga je kot simbol naravnega bogastva Kosova takrat podaril Rugova.
"Med nami ni političnih razlik. Mi delamo za narod. Za ljudi. Za razvoj"
