Nočemo revidirane zgodovine! Naj živi 27. april, dan Osvobodilne fronte!

Vesna V. Godina Vesna V. Godina
28.04.2021 16:00
Če bi res vladale stare socialistične elite, bi bilo jasno, kdo se je boril proti okupatorju. In kakšna je bila vloga OF.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
“S preimenovanjem praznika so se odprla vrata vsem drugim nesmislom. Recimo temu, da na proslavi govori Počivalšek. Ali da na proslavo ni povabljena ZZB.”
Robert Balen

Že vnaprej mi je bilo jasno, da bom danes pisala o 27. aprilu, dnevu Osvobodilne fronte. Toda imela sem problem: ni bilo povoda za pisanje. Če seveda izvzamem včerajšnjo izkušnjo pri zdravniku. Pred vhodom v zdravstveni dom se je vila dolga kolona čakajočih na testiranje. Vsi grejo na Hrvaško.
Lani ob tem času je krožila šala o tem, da bi bilo treba dan OF preimenovati v dan pohoda Slovencev na Hrvaško. V tem duhu ni bila kolona čakajočih pred ZD nobeno presenečenje. Presenečenje je bilo nekaj drugega: namreč to, da nihče ni upošteval ukrepov. Nobene razdalje. In ljudje niso nosili mask. 

Nič posebnega

Ko sem se o tem pogovarjala z znanci, so mi povedali, da to ni nič posebnega. Da je ženska, ki je prišla iz Nemčije domov na obisk, stala na povsem navaden dan tri ure v vrsti. Da tudi takrat nihče ni upošteval mask in razdalje. Da je rekla, da ne ve, kaj se gremo. V Nemčiji da v velikem mestu čaka na test — z rezultatom vred — manj kot 20 minut. In da se ljudje držijo ukrepov.
No, to bi sicer lahko bil povod za pisanje o dnevu OF. Ampak mi je notranji glas rekel, naj še malo počakam. In sem počakala. In se pustila seznaniti z novico, da na današnjo državno proslavo ob 80-letnici OF niso bili povabljeni člani Zveze borcev.{infobox-quote_full}160775{/infobox-quote_full}

Politična provokacija

Da na državno proslavo dneva OF niso povabili Zveze borcev, je prvovrstna politična provokacija. Zelo verjetno je, da bi ZZB bila povabljena na proslavo, če bi Slovenija imela drugo vlado.
Pa vendar: izvor problema je drugje. Namreč v preimenovanju dneva OF v dan upora proti okupatorjem. S tem preimenovanjem so se odprla vrata vsem drugim nesmislom, povezanim s praznovanjem tega praznika. Recimo temu, da na proslavi govori Počivalšek. Recimo temu, da na proslavo ni povabljena Zveza borcev.
Lahko smo prepričani, da bodo v naslednjih letih sledile še dodatne neslanosti. Oziroma revizije. 
Ker za revizije dejansko gre. Prva izvorna revizija je bila narejena, ko smo 27. aprila nehali proslavljati ustanovitev Osvobodilne fronte.

Murgle so laž

OF je vodila upor slovenskega naroda proti okupatorjem. V postsocialističnem času česa takega nismo mogli več praznovati. To je bilo v neskladju tako z interesi nove politične elite kot tudi z njenim redefiniranjem novejše slovenske zgodovine.
Slovenska postsocialistična elita je namreč pristopila k popravljanju zgodovine v skladu z lastnimi interesi in prepričanji. Takoj ko je prišla na oblast, je naredila to, kar nam je prvo uro predavanj iz predmeta Novejša zgodovina povedal antropolog in politolog Stane Južnič, da naredijo zmagovalci: da znova napišejo zgodovino tako, kot to ustreza njim.
Slovenska postsocialistična elita v tem torej ni nobena posebnost. Ali celo unikum. Počne pač to, kar počnejo vsi zmagovalci. In kar so naredile nove politične elite v vseh postsocialističnih družbah. Na novo so napisale zgodovino.
Ta nova zgodovina se je seveda pomembno razlikovala od zgodovine v času socializma. Prav ta revidirana zgodovina je tudi eden od dokazov, da je teza novih elit, da v postsocializmu še vedno vladajo stare socialistične elite — v slovenskem primeru so to Murgle —, laž. Ker če bi vladale stare socialistične elite, revidirana zgodovina ne bi bila taka kot danes. {infobox-quote_full}160776{/infobox-quote_full}

To ni bil upor

V slovenskem primeru bi torej še vedno bilo jasno, kdo se je v 2. svetovni vojni boril proti okupatorju. Da to seveda niso bili kolaborati — torej belogardisti, domobranci itd. Ampak da so to bili partizani. In da se velik del partizanov — kot je povedal tudi France Bučar — ni boril v hostah zato, da bi delal revolucijo. Ampak zato, da bi osvobodil domovino.
Jasno bi tudi bilo, kakšno vlogo je pri tem imela Osvobodilna fronta. In kaj se je zgodilo 27. aprila. To ni bil upor slovenskega naroda. Ampak ustanovitev OF. 
Seveda pa tako razumevanje 27. aprila ne ustreza novi postsocialistični politični eliti. In njenemu rehabilitiranju kolaboracije.

Kriminalizacija OF

Da bi lahko rehabilitirali kolaboracijo, je bilo treba najprej kriminalizirati Osvobodilno fronto. Prvi korak k temu cilju je bilo preimenovanje 27. aprila kot dneva OF v dan upora proti okupatorju. Tako lahko 27. aprila praznujemo vse upore slovenskega naroda v zgodovini. Torej tudi kmečke upore. Ali upor Ljudevita Posavskega. V tej percepciji je mogoče videti kot upor tudi slovensko sodelovanje v 1. svetovni vojni. Čeprav to ni bil upor. In kolaboracijo v 2. svetovni vojni prav tako. Ki je bil upor še manj. In seveda dogodke ob osamosvojitvi Slovenije.
Svojim študentom, ki so kot državljani že žrtve te revidirane zgodovine, sem dala za domačo nalogo, da morajo zbrati podatke, koliko je bilo leta 1941 komunistov v Sloveniji in koliko v Jugoslaviji ter koliko borcev je leta 1945 štela partizanska vojska. In na podlagi tega premisliti, ali je šlo med NOB za boj za osvoboditev. Ali za komunistični državni udar.
Nekako se je vendar treba vrniti k dejstvom.
Zatorej: naj živi 27. april, dan OF!

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.