Za veliko večino Črnjanov je bilo to najbolj dolgih deset dni v njihovem življenju. To so bili dnevi z zelo malo spanja, z neprekinjenim delom od zgodnjega jutra do poznega večera. To so bili dnevi šoka, stresa in ne čisto dojetega dejstva, kaj se jim je pravzaprav zgodilo. Počasi, počasi je v njihovo zavest prodirala kruta resnica grozljive povodnji. Povodnji, ki je z neverjetno hitrostjo zalila ceste, parke, vrtove, hiše. Ni bilo časa, da bi se kaj veliko rešilo. Z vodo so prihajale neverjetne količine zemlje, kamnov, lesne mase. To je rušilo vse pred seboj. Ko je voda odtekla, ko so jo pridni gradbeni delavci z velikimi stroji uspeli vsaj približno vrniti v prvotno strugo, so se pokazale uničujoče posledice vodnega divjanja. V najbolj morastih sanjah si človek ne bi mogel zamisliti takšne katastrofe, ki je prizadela Center, Pristavo, Lampreče, Žerjav, Jazbino in odrezala okoliške zaselke od Črne, od civilizacije. Krajina je spremenjena do neprepoznavnosti. Mnogim ljudem je odvzeto zelo veliko. V nič se je razblinilo dolgoletno delo, vlaganje, odpovedovanje, ustvarjanje življenjskega osebnega standarda.
Po začetnem šoku in stresu je z dnevi v ljudeh počasi začelo rasti racionalno spoznanje, da so ostali živi, nepoškodovani in da se lahko (in morajo!) materialne dobrine nadomestiti, da mora življenje teči naprej za njih, za sorodnike, za prijatelje, za vse dobre ljudi (poznane in nepoznane), ki so v teh dneh prikazali popolno človeško solidarnost. Kljub bolečini, obupu, joku, za trenutke izgubljenemu smislu nadaljnjega bivanja se je v ljudeh vse bolj krepilo spoznanje, da ima življenje svoj smisel, da ga je vredno živeti. Obup in nemoč je začela zamenjavati tista prava koroška, črnjanska trma. Trma, ki se je začela udejanjati v misli: to zmoremo, vse zmoremo, postavili bomo svoj dom nazaj, takšnega, kot je bil. Ne, še boljšega, še lepšega. To odločnost je še posebej poganjala sosedska pomoč, pomoč neznanih prostovoljcev in spoznanje, da nihče ni sam, da lahko vsakdo računa na pomoč. Ena najbolj pomenljivih misli, ki se je porodila te dni, je bila: sedaj bom pa moral narediti nov spisek svojih prijateljev.
Pa še ena velika posebnost črnjanske duše je te dni prišla na dan. Ko je prihajala pomoč, v delovni ali materialni dobrini, je kar nemalo ljudi stisnilo skozi solze: celo življenje sem ustvarjal, bil sem samozadosten, bil sem ponosen na to, tudi drugim sem pomagal, sedaj sem pa nemočen, potreben pomoči, nikoli si nisem mislil, da se mi lahko zgodi kaj takšnega, saj me je vendar sram, da sem v takšni situaciji. Kako nujno je bilo in je takrat človeka stisniti k sebi in reči: pred silo narave je človek nemočen in noben sram ni potreben. Iz dneva v dan se je potrjevala do sedaj že malo izgubljena resnica: danes jaz tebi, jutri ti meni!
Črnjani imajo radi svoj kraj in so ponosni nanj, na njegovo posebnost in lepoto, imajo radi domove, ki so si jih tukaj ustvarili. Danes je velik del tega odšel s pobesnelo vodo. Odšlo pa ni upanje v lepšo prihodnost, ni odšla odločnost vrniti toplino v svoje domove, kraju pa njegov ponos in sijaj. Seveda pa se samo po sebi ne bo zgodilo ničesar. Zelo malo se bo tudi zgodilo brez prislovične in te dni potrjene medsebojne povezanosti, ki je tako bogato stopila med Črnjane in jih naredila za še boljše ljudi. Ljudi, ki so za sabo pustili stare zamere, ljudi, ki drug drugemu poklonijo prijazno besedo, ljudi, ki so hodili mimo drug drugega in se danes spoštljivo pozdravljajo.
Ves ta pozitiven emocionalen naboj je potrebno prenesti naprej, v prihodnost. K temu so poklicani vsi krajani, še posebej celotna občinska uprava in predvsem posamezniki, živeči v Črni ali izven nje, ki jo imajo radi, ji želijo dobro in imajo vpliv na širšem in državnem nivoju. Zato ne smejo dovoliti, da bi Črna po sedanji medijski aktualnosti in po vseh obljubah, da bo dobila tudi potrebno finančno pomoč za sanacijo, ostala sama in pozabljena. Ne dovoliti, da se že začeta dela prekinejo. Zahtevati, da se denar iz državnega proračuna in evropskih sredstev pošteno in enakovredno dodeli glede na stopnjo prizadetosti posameznih področij. Ne dovoliti, da se nad Črno gradijo nove gozdne vlake. Zahtevati strokovno in efektno takojšnjo ureditev že obstoječih vlak, danes prežečih, da v dolino potisnejo nove količine materialov. Zahtevati pregled vseh potencialnih plazišč in zaščititi grozeča. Zahtevati ureditev hudournikov, ki so se ob nedavni ujmi pokazali najbolj uničujoči. Urediti cestišča v zaselke občine, ki bodo krajanom omogočala nemoten in varen dostop v dolino. In ne nazadnje takoj izdelati operativno-strateški načrt sanacije kraja, ki bo podprl vse zgoraj navedene usmeritve in zahteve.
