Črna - miren, idiličen alpski kraj na koncu Mežiške doline, a odprta čez Sleme v Šoštanj, čez dolino Koprivne v Avstrijo in čez dolino Bistre v Savinjsko dolino; Črna z urejenim vaškim jedrom, ki je pred leti prejela vseslovenski naziv za najlepše urejen manjši kraj, je v dveh apokaliptičnih dnevih spremenila svojo podobo. V Črni so zelo radi rekli, desetletja, stoletje nazaj (ali sedaj še bodo?!): "O, v kako mirnem in varnem kraju živimo, malo odmaknjeni od razno raznega vrveža ter predvsem precej varni pred naravnimi in drugimi katastrofami." Pa je bilo to idilično prepričanje v zadnjih 50 letih trikrat na zelo resni preizkušnji. Vsakokrat zaradi različnih vzrokov.
Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja sta dve leti, dva zaporedna aprila, po Črni in njeni okolici pustošila požara grozljivih razsežnosti. En teden je bila Črna kot v vojnem stanju, kot da bi bil celoten kraj na fronti. Več dni je bil kraj brez elektrike, dim je dušil prebivalstvo, letala in helikopterji so preletavali področje. Ob izredno močnem vetru so goreči šopi trave leteli po zraku in požar prenašali iz enega konca na drugega. Situacija je bila praktično neobvladljiva. Ves teden je bilo počutje ljudi zelo depresivno. Požar so delno omejevali gasilci, ki so bili ves teden na terenu, ugasil pa ga je šele odrešujoči dež. Mnogo let je nato narava potrebovala, da je postala okolica kraja zopet zelena.
Še večjo škodo je preprečila sosedska pomoč
Drugi vzrok izrednih razmer v kraju je bila desetdnevna osamosvojitvena vojna. Tulile so sirene, kraj je bil na trenutke zatemnjen, po ulicah so se vozili in hodili pripadniki teritorialne obrambe, kraj namreč leži tik ob meji z Avstrijo. V strahu, kaj bo, so bili ljudje globoko zamišljeni in zaskrbljeni. Ko so se zbudili v odrešujočo osamosvojitev, so bile vse skrbi pozabljene. Zaživeli so v novo državo, v kraju ni bilo nobenih negativnih posledic, ne pri ljudeh ne pri imetju.
In tretja preizkušnja … voda! Cel junij in velik del julija je deževalo (zadnjih nekaj let so nam napovedovali sušo in Saharo blizu nas). Zemlja je pila vodo, brežine in strmine so bile vse bolj namočene. Vsi hribovski podvodni tolmuni so bili napolnjeni z vodo - kot da samo čakajo, da se razlijejo. Njihovo pripravljenost na to so pospešile še nove gozdne vlake na zelo strmih (mogoče na preveč strmih in tam sploh ne bi smele biti?) pobočjih. In ob koncu julija je prišel močan deževni udar, ki je ob hudem vetru pognal ogromne količine vode z gozdnim materialom v Javorski potok, ga zagozdil in katastrofa je bila neizbežna. Kraj je bil v vodi. Hudo je bilo in nihče si ni niti slučajno predstavljal, da je lahko še hujše.
In prišla je noč s tretjega na četrti avgust. Vso noč je lilo kot iz škafa, kakor radi rečemo hudim nalivom. Center Črna z zaselki Pristava, Lampreče in Rudarjevo je bil že v zgodnjih jutranjih urah pod vodo. Strugi Meže in Javorskega potoka sta bili zabiti z muljem in predvsem lesnim materialom. Voda si je utirala pot po ulicah, ob hišah, skozi hiše, po vrtovih. Vodostaj je čez dan iz ure v uro naraščal. Odprli so se vsi stranski potoki in tudi sicer skoraj vedno suhi manjši hudourniki. Iz njih so bruhale nepredstavljive količine vode, ure in ure. Človek si niti predstavljati ne more, od kod toliko vode. S strmejših vodotokov so se začeli prožiti plazovi in s seboj v struge prenašati ogromne količine lesne mase. Le-ta je zabila mostove, za njimi so se nabirale še večje količine vode, ki je potem, ko je voda našla svojo novo pot, še z večjo udarno močjo grmela proti centru kraja in naprej po Mežiški dolini. Za njo so ostajale odnesene in spodjedene ceste, odneseni mostovi, vse od Črne do Dravograda. Ta sila je v Črni spodjedala hiše, rušila nadstreške, odnašala avtomobile, z muljem zasipala hiše. Tri dni je trajal neenakopraven boj s podivjano vodo. Resnici na ljubo to ni bil in ni mogel biti boj z vodo. Bilo je predvsem čakanje, da začne voda upadati. Seveda pa so bili gasilci, gorski reševalci in civilna zaščita ob pomoči Slovenske vojske v stalni pripravljenosti in so reagirali oziroma pomagali povsod tam, kjer je bila pomoč nujno potrebna, da so predvsem zaščitili ljudi in kolikor je le bilo mogoče tudi materialne dobrine. Skoraj sto ljudi je bilo zaradi preteče nevarnosti evakuiranih iz svojih domov. Vsi cestni dostopi do kraja so bili onemogočeni. Regionalne in državno cesto je na več mestih odneslo. S pomočjo helikopterja in Slovenske vojske so v kraj dovažali najnujnejšo prehrano in pitno vodo. Kraj je bil brez elektrike, brez pitne vode in brez telefonskih povezav. Skratka, v popolnih izrednih razmerah in v celoti odrezan od sveta. Edina povezava je bilo sprejemanje radijskih oddaj na FM-frekvencah, in to seveda samo v avtomobilu.
In ko je po treh dneh voda odtekla s cest in ulic ter je zasvetila luč, ko je po štirih dneh zazvonil telefon in ko je peti dan iz pip pritekla voda, se je stanje približno normaliziralo. Glavna komunikacijska težava bo bržkone še nekaj časa dolinska cesta po Mežiški dolini, kamor se ljudje iz Črne vozijo v službe, v bolnico, po nakupih ... Cesta je namreč na večjih mestih vsaj do polovice odtrgana ali pa hudo spodjedena. Vsaj na videz se je življenje torej vrnilo v stare tirnice, vsaj pri nekaterih ljudeh, vsaj v nekaterih hišah. Ostalo pa je opustošenje hudih razsežnosti, ki je zaznamovalo kraj, ki si še dolgo od tega ne bo opomogel. Hudo je gledati ljudi, ki stojijo pred svojo na pol podrto hišo in ne vedo, kaj bi. Težko je poslušati ljudi, ki pravijo: "A to je ostalo od mojega doma, v katerega sem vlagal vse življenje?" Stresno je tolažiti ljudi, ki so izgubili ves smisel bivanja, veselja in korajže še bivati v svojem domačem kraju.
Ostane pa vsem velika tolažba, kot se običajno v podobnih situacijah rado reče: "Vsi smo ostali živi, materialno izgubo pa bomo s pridnostjo in koroško trmo prej ali slej sanirali." Da so ostali vsi živi in bolj ali manj nepoškodovani, gre velika zasluga gasilcem in gorskim reševalcem, ki so s svojo strokovnostjo primerno posegli v dogajanje in tudi zelo preračunljivo in varno izvedli evakuacijo ogroženih krajanov.
Še večjo škodo je preprečila tudi sosedska pomoč. Še enkrat več se je namreč potrdila pregovorna človeška vrednota, da imamo ljudje nekako v sebi vgrajene klice, ki nas pokličejo k pomoči soljudem, ki so pomoči potrebni. In se takrat pozabi na vse drugo, na vse morebitne takšne ali drugačne zamere. Veliko vodene in še več spontane pomoči je bilo videti v teh hudih dneh v Črni. Nihče nikogar ni prosil za pomoč, niti prigovarjal pomagati, ljudje so sami videli, kje in kdaj je pomoč potrebna in so jo tudi nudili. Tudi reakcija občinske uprave je bila pravočasna in primerna z brezplačnim zagotavljanjem osnovnih prehranskih artiklov in pitne vode. Splet slučajno povezanih aktivnosti pa je omogočil namestitev evakuiranih krajanov v prazne prostore črnjanskega Centra za usposabljanje, delo in varstvo, ki je zadnje tedne v procesu deinstitucionalizacije večji del svojih varovancev iz stavbe razselil po Koroški.
Čeprav je razdejanje hudo, v Črni le malokdo dvomi, da krajani ne bodo storili vsega (ob seveda nadvse nujni zunanji pomoči; ki v času pisanja tega prispevka že prihaja v Črno), da sanirajo svoje domove, objekte družbenega standarda in naravne danosti, da kraju vrnejo sijaj, ki ga je v teh dveh usodnih dneh izgubil.
Pa se na koncu ob vsem tem človek povpraša: Zakaj je vsega tega treba bilo? Ali so za to botrovali lokalni eksploatatorji gozda z gradnjo novih in novih gozdnih vlak, ki presekajo naravne vodne poti, so premalo utrjene, ob njih pa se pušča veliko lesne mase? Ali je za to krivo globalno segrevanje, ki po eni strani povzroča suše in po drugi strani nadpovprečne padavine? Ali lahko to preprosto pripišemo naravi in zakonitostim tako imenovanih stoletnih voda? To samo v razmislek, saj v Črni na Koroškem situacije noben odgovor ne bo spremenil!
