Otvoritev skoraj slehernih večernih poročil preteklih osmih mesecev so številke: okuženih, hospitaliziranih in žal tudi umrlih. Dan za dnem v bolj ali manj istem vrstnem redu, le da so te številke v zadnjih tednih bistveno višje, kot smo jih bili vajeni spomladi. Če smo jih v prvem valu epidemije še gledali z distance, so se nas v drugem valu tudi osebno dotaknile. Seveda nas skrbi. Ene bolj, druge manj, a vsaj ko gre za naše najmlajše, bi se morali potruditi, da na vse skupaj ne bi gledali tako zelo tragično. Morda nam prav situacija, v katero smo bili učitelji potisnjeni pri pouku na daljavo, najbolj jasno kaže, kaj je pravo poslanstvo našega poklica. Se bomo tega spomnili tudi v učilnici?
Redki so učenci, ki v teh dneh pogrešajo delovne zvezke, šolske klopi in tablo, da bi z nje prepisovali besedila v zvezke. Prav tako dvomim, da je kdo zelo razočaran, ker mu je odpadel preizkus znanja. Otroci, še posebno najmlajši, v teh dneh najbolj pogrešajo sošolce, pogrešajo igro in druženje z vrstniki. Pogrešajo občutek pripadnosti in pomembnosti, ki sta temeljna cilja vsakega otroka. Bolj kot kadarkoli do sedaj nam otroci kažejo, katere so njihove primarne potrebe, in prav te so pri pouku v učilnicah prepogosto potisnjene ob rob zaradi ciljev, ki jih pred učitelje postavljajo učni načrti.
Vse glasnejši so pozivi k temu, da je zdaj pravi čas za njihovo prevetritev in da jih lahko končno osvobodimo balasta. Pozabljamo, da smo imeli učitelji od nekdaj avtonomijo pri tem, kaj in kako bomo iz njih izbrali, ter da so v učnih načrtih tudi standardi znanja, ki so zapisani dovolj široko, da tudi v tem času ne bi smeli biti v skrbeh, kako jih doseči. Bolj kot to me skrbi, ali bomo učitelji znali prisluhniti potrebam, ki jih otroci prav zdaj tako jasno izkazujejo, tudi takrat, ko bomo spet v šoli. Bomo v svojem pouku naredili prostor za igro, ki je temelj otrokovega razvoja? Se bomo bolj posvetili odnosom v skupini in temu, da bo vsak otrok v razredu našel svoje mesto? Bomo spodbujali njihovo igrivost in ustvarjalnost ter jim pustili, da so tisto, kar so? Bojim se, da jih bodo mnogi spet posedli v klopi in skušali nadoknaditi zamujeno.
Verjamem, da nisem edini, ki je s poukom na daljavo dobil uvid v vse prednosti, ki jih prinaša delo v učilnici
Do zadnje okrožnice ministrstva, ki smo jo šole dobile pretekli četrtek in ki v letošnjem šolskem letu prinaša eno ocenjevalno obdobje ter manjše število ocen, so bile žal prav ocene in njihov način pridobivanja največja skrb nekaterih učiteljev. Ob tem pa mnogi strokovnjaki opozarjajo, da znanje še zdaleč ni edino, ki je pri pouku na daljavo pod vprašajem. A prav pri negativnih posledicah trenutnega stanja v družbi imamo odrasli moč, da stvari ublažimo. Od našega odziva na ukrepe, omejitve in ne nazadnje tudi ovire pri pouku na daljavo je odvisno, kako bodo to sprejeli naši otroci. Bo to za njih travmatično ali bodo na vse skupaj gledali kot na priložnost, da spoznajo, kako lepo je, ko so lahko v šoli? Verjamem, da nisem edini, ki je s poukom na daljavo dobil uvid v vse prednosti, ki jih prinaša delo v učilnici, ki ga kljub veliki meri kreativnosti in številnim aplikacijam ni mogoče nadomestiti s poukom na daljavo. Verjamem, da tudi mnogi starši v tem času spoznavajo, da je zelo preprosto snov zelo težko razložiti, če je otrok ne razume. Ohranjati motivacijo, zbranost in pripravljenost za delo pa je sploh svojevrsten izziv že pri enem otroku, kaj šele v skupini dvajsetih ali več. Vse te naloge so del učiteljevega vsakdanjika. Starši še nikoli do sedaj niso imeli tako dobrega vpogleda v (ne)vidno delo, ki ga opravljamo učitelji, ko smo z njihovimi otroki v razredu. Prav zaradi tega vidim v tej situaciji predvsem priložnost, da se odnos med šolo in starši še okrepi. Pouk na daljavo namreč poleg primarnih otrokovih potreb zelo jasno kaže tudi, kako zelo je pomembno dobro sodelovanje med vsemi tremi deležniki - učitelji, učenci in starši. Brez odprte, iskrene in spodbudne komunikacije pri pouku na daljavo ne gre. Še posebno pri najmlajših učencih smo učitelji v veliki meri odvisni od tega, kako bodo k pouku pristopili njihovi starši. Bo delo za šolo nekaj, kar je pomembno, ali bo to le nepotrebno breme, ki je samo sebi namen in ki naj počaka na konec epidemije? Starši, ki so pri delu na daljavo na učiteljevi strani, opravljajo veliko in pomembno delo, mnogi ob številnih svojih obveznostih in najbrž prenekaterih skrbeh zaradi negotove situacije. Odprta, iskrena in spodbudna komunikacija pa ni pomembna le, kadar so šole zaprte. Vsaj tako, če ne še bolj, je pomembna tudi sicer. Naš osebni pristop do otrok in njihovih staršev je tisti, s katerim tlakujemo pot njihovemu znanju in s katerim lahko zrušimo številne ovire, ki se na tej poti pojavljajo. Otroci se morajo naprej počutiti sprejeto in varno, šele nato jih lahko tudi kaj naučimo.
Zato bi moral biti vsak učitelj, zlasti pa učitelj v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju, najprej človek in šele nato strokovnjak. Slednji lahko z nekaj truda postane marsikdo, saj so razvoju najrazličnejših strokovnih kompetenc namenjena skoraj vsa izobraževanja, ki so učiteljem na voljo. Priložnosti, da bi se razvijali in izpopolnjevali tudi osebnostno, pa moramo učitelji iskati sami. Delavnic in izobraževanj s teh področij je premalo in še ta so pogosto precej dražja od tistih, ki nas učijo, kako do učencev spraviti še več snovi ali kako njihovo znanje bolje ovrednotiti. Prepričan sem, da bi z vsebinami, ki nastavljajo ogledalo učiteljevi osebnosti, naredili veliko več dobrega za naše učence.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
