(POGLED) Dr. Frane Adam s sodelavci: Kako hitreje obvladati epidemiološko krizo. Nekaj okvirnih predlogov

Velik davek, ki ga zahteva drugi val epidemije covida-19 pri nas, je rezultanta več faktorjev in okoliščin na različnih ravneh. Pomanjkljivi so sistemski ukrepi in tudi pravega odziva na te ukrepe v določenih družbenih skupinah ni. Tu (v zvezi s slabim odzivom javnosti) vidimo dva glavna razloga, ki pa nista od danes. Prvi je vezan na politično polarizacijo slovenske družbe, drugi pa na prevladujoče nezaupanje v javne oziroma državne institucije. Tretji bi morda bil v ambivalentnem odnosu do zdravstvenih, znanstvenih avtoritet (velja pa verjetno za manjši del populacije). {api_embed_photo_R30}612269{/api_embed_photo_R30}

Kar je še posebno dramatično, je to, da se sedaj večina držav v EU in drugod odpira oziroma postopoma sprošča omejitve, pri nas pa o tem še ne moremo razmišljati, saj do zdaj ni znakov, da bi se erupcija epidemije umirjala. Če se primerjamo s Češko (oziroma uporabimo komparativno metodo študij primera), ki je doživela v oktobru in novembru strahovit porast okuženih in zlasti umrlih za covidom-19 – v prvem valu pa je bila zgledna in je hitro obvladala epidemijo, tako kot smo jo mi –, potem vidimo v tej državi določeno umirjanje zlasti porasta okuženosti, umrlih je manj (približno 10-15 na milijon), krivulja se je "sploščila" in se že obrača navzdol (podatki so iz podatkovne baze Corona Worldometer).

Ta preobrat se je zgodil, ko je bilo tu približno 700 umrlih na milijon prebivalcev. Zdaj na Češkem hitijo s sproščanjem ukrepov (seveda tu lahko spet naredijo napake). Mi smo sedaj na ravni, ko imamo 744 umrlih na milijon prebivalcev, dnevno pa v zadnjih dveh tednih umre 22-23 ljudi s covidom-19 (povprečje zadnjega tedna je 23,23) na milijon. Danes (2. decembra 2020, op. a.) beležimo celo 28 umrlih na milijon prebivalcev – kar je največ ne samo v Evropi, temveč tudi na svetu (o tem tudi članek na 24 ur: Neslavna statistika: Slovenija prva na svetu po številu smrti, 1. december 2020). Znakov umirjanja tega negativnega trenda pa (še) ni. To pomeni, da je treba biti plat zvona. Še zlasti, če pomislimo, da je Slovaška z množičnim testiranjem epidemijo zaustavila pri 150 umrlih.

Kako bo reagiralo javno mnenje, ko bo videlo, da se druge države odpirajo, mi pa ne? Kako se bodo odzvali poslovni partnerji naših podjetij in potencialni turisti, ko bodo izvedeli, da je Slovenija "hotspot" epidemije? Kaj predlagamo? Menimo, da so ukrepi nezadostni v delovnem okolju podjetij v predelovalni dejavnosti, gradbeništvu in nekaterih storitvenih dejavnosti. To je dognalo več anket (NIJZ, Valicon). Delovna okolja so (ali postajajo) žarišča okužb, o tem ne more biti dvoma. Bilo bi celo nenavadno, če v situaciji, ko imamo 14-dnevno incidenco okuženih na nivoju preko 950, ne bi bilo tako. Iz teorije vemo, da podjetje ni samo instrumentalna in formalna organizacija, temveč ima tudi neformalno organiziranost in neformalne stike.

Prva stvar, ki bi jo bilo treba doseči, je takojšnje povečanje dela od doma, to pa vezati na subvencije države tem podjetjem. Drugo je uvedba množičnega (hitrega) testiranja zaposlenih. Pri tem bi morala strokovna skupina pri ministrstvu za zdravje sodelovati s Klubom slovenskih podjetnikov (ki je že sam predlagal testiranja in jih tudi vzpodbuja) in ne zgolj z Gospodarsko zbornico Slovenije, ki ne kaže znakov kooperativnosti in tudi ne pravega razumevanja sedanje kritične situacije. Tretje: odprava malice v skupnih prostorih. Možno je tudi drugačno organiziranje delovnega procesa (enoizmensko delo, skrajšani delovni čas - namesto 8 ur 6 ur). Nadalje bi morali zagotoviti varnostnike in notranjo kontrolo ter prezračevanje. Podjetja, ki bi to naredila, bi bila upravičena do višjih subvencij.

Drugo področje je povezano s številom aktivno okuženih. Teh je sedaj 20.300. Ali so vsi v karanteni in ne širijo virusa? Videti je, da ne. V domovih za starostnike (DSO) so prepozno začeli testirati in ločevati okužene od neokuženih. Oboleli, tudi odpuščeni iz bolnišnice, so v družinah. Tu primanjkuje informaciji in zaščitne opreme. Pri nas smo v prvem valu imeli nekaj covid hotelov. Zakaj tega ne bi znova uvedli in začasno preselili ljudi, ki zdaj v družinskem krogu razširjajo virus oziroma družine ali DSO zanje ne morejo skrbeti? Ta krog je bil identificiran kot vir okužb v anketi NIJZ. V covid hotelih bi se morali zanesti (tudi) na prostovoljce, ki bi skrbeli za začasno nastanjene.

Okrepiti bi bilo treba epidemiološko službo s prostovoljci in upokojenci z ustreznimi kvalifikacijami, z angažmajem strokovnjakov z drugih področij, ki so pripravljeni svetovati pro bono, in tudi s premestitvami iz drugih javnih (zdravstvenih) inštitucij. Nikakor ne moremo čakati, da bi število dnevno okuženih padlo pod 300, kar naj bi bil neki normativ, ki še dovoljuje, da epidemiološka služba deluje učinkovito. Tesneje bi se morali povezati in koordinirati s skupino iz IJS in zlasti s skupino iz covid sledilnika in drugimi zainteresiranimi znanstvenimi skupinami.

Nekateri ukrepi so v obstoječi obliki in dikciji manj učinkoviti, zlasti prepoved prehajanja občinskih meja. Tu bi morali biti selektivni. Če se v neki občini pojavi večje žarišče okužb (kot v Železnikih), je treba to občino zapreti, dokler se epidemija ne umiri. Med drugimi občinami bi lahko bilo prehajanje možno, če se ljudje držijo navodila o nedruženju zunaj družinskega kroga. Vendar je tu previdnost na mestu: možno je, da bi nekateri ljudje to prehajanje izrabili oziroma se ne bi držali prepovedi zbiranja in druženja. Prav tako bi bilo smiselno (postopoma ali delno) sprostiti nekatere ukrepe znotraj regij, ki imajo bistveno boljšo epidemiološko sliko od povprečja. Problem sedanjih omejitev gibanja je v tem, da se preko občinskih meja vseeno množično prehaja v obliki dnevnih oziroma delovnih migracij. Tudi s tega vidika bi bilo nujno treba organizirati, da bi več zaposlenih delalo od doma. {api_embed_photo_R30}612175{/api_embed_photo_R30} 

Problemi so tudi v komunikaciji med samimi strokovnjaki oziroma eksperti. Nastopajo preveč razdrobljeno. Marsikje se vidi, da so (verjetno) pod pritiskom interesnih skupin. Neki kompromisi so v tem okviru in z vlado (ministrstvom) razumljivi, vendar ne smejo ogrožati profesionalne avtonomije. Drugi vidik v delovanju ekspertov je v tem, da se k epidemiji, ki je obenem zdravstveni problem in družbeni fenomen (zlasti v smislu, da je preventiva pomembnejša od kurative – vsaj do množičnega cepljenja), pristopa s preveč specialističnega (biomedicinskega) vidika, premalo je širšega interdisciplinarnega pristopa in dialoga.