Britanski premier Boris Johnson se morda ne bo obrnil na vse - zaradi brexita zlasti ne na voditelje Evropske unije. Toda Združeno kraljestvo prihodnji mesec v Glasgowu gosti zadnji krog globalnih podnebnih pogajanj, COP26, zato mora EU pozabiti na odprta vprašanja z Johnsonom in se lotiti dela.
V preteklosti so bili svetovni podnebni pogovori v okviru konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah zgodba dveh evropskih mest: Kopenhagna in Pariza.
Leta 2009 so se svetovni voditelji in njihovi nacionalni pogajalci zbrali v Kopenhagnu, da bi sklenili obsežno pogodbo, ki bi ves svet zavezala k daljnosežnim ukrepom za preprečitev najhujših posledic globalnega segrevanja. Nič se ni zgodilo. Preveč velikih akterjev (in emisij) ni imelo izvedljivih predlogov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, voditelji EU pa so ostali sami, medtem ko so Združene države, Kitajska in Indija sklenile nezavezujoč sporazum z veliko nerešenimi vprašanji. Predstavniki najbolj ranljivih držav so lahko le obupano opazovali, kako so njihovi interesi spet na stranskem tiru. Zaradi ključne politične napake je bilo srečanje v Kopenhagnu neuspešno: čeprav je EU zmagovalka za svoje prebivalce, je hkrati ključni partner državam, ki jih posledice podnebnih sprememb najbolj prizadenejo. Brez evropskega partnerstva - pri tem mislim na politično, praktično in finančno pomoč - najbolj ranljivi ostanejo brez pogajalske vloge in brez izbire virov in pogojev, ki so jim na voljo.
Toda EU se je iz te izkušnje veliko naučila. Leta 2011 je EU na konferenci COP17 v Durbanu v Južni Afriki vodila sprejemanje načrta, s katerim so zagotovili glasove za najbolj ogrožene. Ta pobuda je prinesla rezultat, ki je štiri leta pozneje utrl pot pariškemu podnebnemu sporazumu na COP21.
Leta 2015 so prišli v Pariz svetovni voditelji in Evropejci so spet prevzeli vodilno vlogo. EU je pomagala oblikovati koalicijo visokih ambicij, neformalno skupino razvitih držav in držav v razvoju, zavezanih k podpori skupnih ciljev dejanskega prehoda na zeleno gospodarstvo. Tokrat so ZDA in Kitajska sporočile, da razumejo skupni interes za podnebne ukrepe. Določen je bil cilj omejevanja globalnega segrevanja na 1,5 stopinje Celzija glede na predindustrijsko raven, razvite države pa so se zavezale, da bodo financirale prizadevanja najrevnejših držav za ublažitev vpliva podnebnih sprememb in doseganje trajnostne gospodarske rasti. A velika gospodarstva so težko hitro ukrepala in delila svoje bogastvo in znanje.
Pariški sporazum je bil podpisan in prihodnost je nenadoma postala nekoliko svetlejša. Toda v šestih letih so se letne svetovne emisije toplogrednih plinov še povečevale, tudi v letu 2020, ki ga je prizadela pandemija. Podnebni modeli so se izkazali za zelo natančne, saj naraščata tako moč kot pogostost poplav, orkanov, požarov in vročinskih valov. In kot vemo, je to šele začetek.
Nekoč so veljale razprave o podnebni krizi za problem prihodnjih generacij ali tistih, ki že živijo v ekstremnih razmerah, zdaj trpijo tudi Evropejci. Nemci in Belgijci se spopadajo s poplavami, ekstremne temperature pa pestijo vedno večje število ljudi v Sredozemlju.
Vlade EU se ukvarjajo z resno diplomacijo, da bi ponovno vzpostavile koalicijo visokih ambicij, ne izvajajo pa nobenega resnega pritiska na ZDA
In tako smo prišli do Glasgowa. To je leto, ko naj bi vsi podpisniki Pariškega sporazuma ocenili njegov napredek in se vrnili k pogajanjem, pripravljeni povečati svoje ambicije za ukrepanje doma, bogatejše države pa naj bi podprle revnejše. A na voljo ni dovolj novega denarja. Odločitev Združenega kraljestva, da bo le nekaj mesecev pred prevzemom predsedovanja COP zmanjšala svojo obveznost, da pomaga v tujini z 0,7 odstotka svojega BDP, je poslala napačno sporočilo.
Medtem se zdi, da so deli britanske vlade bolj osredotočeni na spektakel kot na vsebino, v ZDA in Kitajski pa se zdijo bolj zainteresirani za medsebojno spodbudo, kot da bi se osredotočili na svoj prispevek k boju proti globalnemu segrevanju. Naloge za dva največja svetovna onesnaževalca, ki sta skupaj odgovorna za skoraj polovico svetovnih emisij, so jasne in zelo pomembne: ZDA morajo izpolniti svojo zavezo o financiranju podnebja, Kitajska pa mora postopoma opustiti uporabo premoga.
In kje so Evropejci? Vlade EU se ukvarjajo z resno diplomacijo, da bi ponovno vzpostavile koalicijo visokih ambicij, ne izvajajo pa nobenega resnega pritiska na ZDA, da bi izplačale svoj letni delež sto milijard dolarjev, obljubljenih revnim državam za pomoč pri prilagajanju in uspehu. Če naj bi COP26 zavzel svoje mesto v zgodovini kot trenutek, ko se je svet odločil za skupno reševanje naše največje grožnje do zdaj, mora EU vstati. Je najbogatejši trgovinski blok na svetu, najbolj uveljavljena diplomatska sila in vodilni primer moči, strpnosti in poštenosti. Če ne bo imela ključne vloge, COP26 ne bo uspel.
* Connie Hedegaard je opravljala funkcijo evropske komisarke za podnebne ukrepe (2010-2014) in bila danska ministrica za okolje (2004-07) ter ministrica za podnebje in energijo (2007-09).
