Še pred koncem podnebne konference v Glasgowu sem dala intervju, ki bo objavljen naslednji mesec. Novinarka me je vprašala, kako se bo konferenca po mojem končala. Odgovorila sem, da ne bo prinesla dogovora, ki bi zagotovil, da se bo segrevanje planeta ustavilo na 1,5° Celzija. Da se bo torej Zemlja v naslednjih desetletjih segrela za več kot toliko. Ker v resnici kapitalu ni mar za to segrevanje. Saj v njem vidi novo poslovno priložnost. Zase.
Danes vemo, da se je končalo točno tako. Da se je zgodilo to, kar Greta Thunberg imenuje bla-bla-bla. Veliko govorjenja za prazen nič.
Črnogleda? Kritizerska?
Marsikdo bi ta moj odgovor pripisal temu, da sem črnogleda. Pretirano kritična. Po mnenju nekaterih celo kritizerska. Itd. Kar o moji osebi kroži kot del moje javne podobe. Ki je — kot se za javne podobe spodobi — netočen javni konstrukt.
A moj odgovor na zastavljeno vprašanje o rezultatih podnebne konference v Glasgowu je bil rezultat nečesa drugega. Namreč dejstva, ki je vsaj nekaterim družboslovcem znano. Dejstva, ki se imenuje strukturni genocid. In tega, o čemer je obširno pisala že Naomi Klein v svojem delu To vse spremeni (2014), v katerem natančno analizira logiko kapitalizma proti podnebju. Tudi tako imenovanega zelenega kapitalizma.
To logiko je mogoče na kratko strniti v dejstvu, da kapitalizem — tudi zeleni — postavlja ekonomsko racionalnost nad socialno racionalnost. Zato uničevanje okolja in planeta v njegovi perspektivi ne obstaja. Razen seveda kot nova poslovna priložnost.
Glasgow je potrdil pravilnost omenjenih ugotovitev.
Lociranje krivca
Podnebna konferenca pa je potrdila tudi pravilnost ugotovitev, da ni mogoče locirati krivca za strukturno nasilje. Pri tem gre namreč za nasilje sodobnega kapitalizma, ki izvira iz strukture tega kapitalizma. Že Galtung ga je opredelil kot nasilje, ki je povzročeno z družbenimi strukturami, ki so značilne za sodobni kapitalizem.
Za strukturno nasilje je značilno še, da presega akte direktnega fizičnega nasilja, saj vključuje vse tisto nasilje, ki ga delovanje sodobnega kapitalizma proizvaja kot del svojega obstoja. Zato strukturno nasilje vključuje človeško trpljenje, ki je povzročeno z družbenimi strukturami, značilnimi za sodobni kapitalizem.
Sem sodijo recimo lakote, suše, revščina, odsotnost zdravil za bolezni, ki jih na Zahodu rutinsko zdravimo itd. Pa tudi nasilje, ki ga strukture sodobnega kapitalizma proizvajajo zaradi uničevanja podnebja in okolja.
Podnebna konferenca pa je potrdila tudi pravilnost ugotovitev, da ni mogoče locirati krivca za strukturno nasilje. Pri tem gre namreč za nasilje sodobnega kapitalizma, ki izvira iz strukture tega kapitalizma
Strukturno nasilje torej vključuje človeško trpljenje, ki izvira iz strukturnih značilnosti sodobnega kapitalizma, ki omogočajo, da del človeštva neproporcionalno pridobiva, medtem ko za drugi del človeštva proizvaja stanje, v katerem milijoni ljudi ne morejo zadovoljiti niti svojih najosnovnejših potreb, povezanih z golim preživetjem.
Ubogi beli medved
Strukturnemu nasilju, ki ga proizvaja sodobni kapitalizem, ne morejo ubežati niti druga živa bitja na našem planetu. Ubogi beli medved, ki stoji na majhnem koščku topečega se ledu in ki nima šans, da bi priplaval do trdnih tal pod tacami, je seveda obsojen na smrt. Tako kot vrsta drugih živalskih in rastlinskih vrst. Vse v imenu dobička. In ekonomske racionalnosti sodobnega kapitalizma.
V tem smislu Leech strukturno nasilje opredeli kot “nasilje, ki je namenoma vsiljeno katerimkoli skupinskim ali kolektivnim pogojem življenja in ki prinaša s sabo njegovo popolno ali delno fizično uničenje”. Uničevanje podnebja je del tega.
Zato je utopično pričakovati, da bi znotraj strukturnih značilnosti sodobnega kapitalizma bilo mogoče najti rešitev za strukturni genocid oziroma odpraviti strukturno nasilje, ki ga sodobni kapitalizem izvaja tako nad ljudmi in nad živalskimi in rastlinskimi vrstami kot tudi nad planetom. Utopično je tudi pričakovati, da bi znotraj današnjega kapitalizma bilo mogoče rešiti podnebno krizo. Kot ugotavlja Lučka Kajfež Bogataj, je res prav nasprotno: "Odkar se pogajamo in načrtujemo zmanjševanje izpustov, nam je koncentracija ogljikovega dioksida narasla za skoraj 17 odstotkov."
Zmota
Povedano drugače: kapitalistični ustroj, ki ga vodi ekonomska racionalnost, ki profit postavlja nad dobrobit ljudi, živali, rastlin in planeta, ne more rešiti podnebne krize. Reši jo lahko samo do tiste mere in samo s tistimi sredstvi, ki povečujejo profit. In s tem seveda povečuje strukturno nasilje in strukturni genocid. Kar pa seveda ni rešitev.
Ali če stvar konkretiziramo: Greta je dogajanje v Glasgowu kritizirala, češ da gre za bla-bla-bla. Vendar je tudi to, kar počne sama, isto. Tudi to je samo bla-bla-bla. Sama namreč verjame, da je rešitev možna znotraj današnjega svetovnega kapitalističnega ustroja. Kar je zmota. Strukturni genocid sodobnega kapitalizma je mogoče odpraviti samo z uničenjem strukture, ki ga proizvaja. Torej z uničenjem kapitalizma kot takega.
Tega pa Greta seveda ne zahteva. Zato je glasnica zelenega kapitalizma. In strukturnega nasilja in strukturnega genocida, ki je zanj značilen.
* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
