(POGLED) Hijena na pogorišču vojne

Ob politični polarizaciji v času velikih družbenih sprememb se vsi sloji prebivalstva, tudi intelektualci, spremenijo iz običajnih sopotnikov v ljudi, ki se zmorejo gledati le še prek puškinih kopit. Trideseta leta 20. stoletja so bila izjemna ilustracija povedanega tudi na Slovenskem, zlahka bi z ramo ob rami oblikovali za razred bolj ali manj vidnih predvojnih osebnosti, ki so v mirnodobni družbi argumentirano in dovolj obvladano predstavljale in zagovarjale svoja nasprotna nazorska in idejna stališča, kakršna je od njih terjal čas nakopičenih družbenih antagonizmov, vendar z nastopom vojne besedna komunikacija ni bila več možna
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Foto: Robert BALEN
Robert Balen

Naključnega obiskovalca premierjevega twitter računa po odhodu s tega ultimativnega prizorišča prepira spremlja neprijeten vtis, da se je v letu, ko obeležujemo osemdeseto obletnico nemške okupacije, druga svetovna vojna zanj in njegove podpornike šele prav razživela. Bolj podroben pogled na zapise, izobešene na twitterju predsednika vlade, ki po načinih sporazumevanja spominja na navijaško zaledje nogometne tekme, pa pove, da se je Janez Janša politično prisesal zlasti na ranljivo obdobje prehoda iz vojnega v mirnodoben čas leta 1945."Odšla je sadistična pokveka, ki je v monstrumskem Šentvidu odbirala ljudi za pokol," se je tako oktobra 2021 glasila z velikimi tiskanimi črkami izpisana ugotovitev ženske, ki se je nanašala na smrt pravnika Ljuba Bavcona, nesporne intelektualne avtoritete v znanstvenih in strokovnih krogih. Po mnenju Janše je bila zaničevalna oznaka pravkar umrlega človeka v času, ko je smrt naša soseda in znanka, vredna poobjave.

Crnkovič

Glede na ugotovitve sodobne psihološke znanosti je časovna distanca osemdesetih let pravšnja za odpiranje travmatičnih tem in dogodkov, a tudi soočenj, ki so jih generirale osebnosti različnih nazorskih in ideoloških strani, saj so bile vzporedno s svetovnim vojaškim spopadom vpletene v idejne konflikte skrajnih razsežnosti. Kolektivni spomin in nazadnje zgodovinopisje sta kasneje nekaterim od njih namenila vlogo nacionalnih junakov, drugim izdajalcev. Vse do te pike se je mogoče strinjati z napori Janeza Janše, ki zadevajo drugo svetovno vojno. Prav tako drži, da se ob politični polarizaciji v času velikih družbenih sprememb vsi sloji prebivalstva, tudi intelektualci, spremenijo iz običajnih sopotnikov v ljudi, ki se zmorejo gledati le še prek puškinih kopit. Trideseta leta 20. stoletja so bila izjemna ilustracija povedanega tudi na Slovenskem, zlahka bi z ramo ob rami oblikovali za razred bolj ali manj vidnih predvojnih osebnosti, ki so v mirnodobni družbi argumentirano in dovolj obvladano predstavljale in zagovarjale svoja nasprotna nazorska in idejna stališča, kakršna je od njih terjal čas nakopičenih družbenih antagonizmov, vendar z nastopom vojne besedna komunikacija ni bila več možna. Po štirih letih množičnega nasilnega usihanja človeških življenj se je vojna z določenim datumom zaključila, a vojna miselnost ne ugasne hkrati s podpisi mirovnih pogodb.

Tudi v slovenskem primeru je v družbi nakopičeno skrajno nasilje, globoko spodbujeno in podkrepljeno s hujskaškim govorom političnega razreda v letih pred začetkom vojne, odtekalo mukoma in zelo počasi.

Mateja Ratej
Igor Napast

Zagovarjati je mogoče trditev, da bi imeli Slovenci manj z zgodovino povezanih šibkih točk, ki jih tako rada obstreljuje strankarska politika, če bi bilo med vodilnimi slovenskimi zgodovinarji več odličnih pripovednikov. Pripoved in sposobnost subtilnejšega in empatičnega povezovanja minuciozno pridobljenih podatkov v kompaktno tkivo nekdanjih stvarnosti krepi historiografska spoznanja. Manko mojstrske zgodovinopisne pripovedi na drugi strani je problematičen zlasti pri obravnavi travmatičnega časa druge svetovne vojne, ki se tudi po krivdi nevešče zgodovinopisne naracije in nedopustne postavitve zgodovinarja v vlogo razsodnika epizodično, a vztrajno vrača v slovenski javni prostor vse do danes. V tako ranljivi, enodimenzionalno predstavljeni obliki je nato minulo zgodovinsko dogajanje prelahek plen poljubnih političnih hijen, ki skrbijo za mobilizacijo volilnega telesa z brcanjem v zaceljene družinske rane kot neločljive sopotnice vojne. Zlasti ko je govor o najbolj bolečem poglavju zgodovine Slovencev v 20. stoletju, je treba zato vrhunskost zgodovinskega dela meriti ne po količini zbranih podatkov, temveč po prepričljivosti približanja in sposobnosti večplastne razgrnitve minulih družbenih kontekstov.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta