V soboto je predsednik Slovenije Borut Pahor obiskal Trst; pravzaprav je bila to vas Križ pri Trstu, kjer si je ogledal ribiški muzej. Slovenski ribiči imajo bogato zgodovino, ki seveda ne zadeva istrske obale, tam so ribarili predvsem Italijani, ampak obalo na zahodni strani Tržaškega zaliva, od Barkovelj do Devina. Tem krajem je Anton Aškerc davnega leta 1908 namenil svojo zbirko Jadranski biseri, na tej obali je prala plenice Lepa Vida. Zato je ta muzej dejansko vseslovenski kulturni spomenik, čeprav tak naziv menda sploh ne obstaja; pa bi moral, da bi skupni slovenski kulturni prostor ne ostal samo rečenica.
Ob tej priložnosti je v tržaški občinski palači tržaški župan Roberto Dipiazza slovenskemu predsedniku podelil najvišje odlikovanje tržaške občine, tri mestne grbe, zlatega, srebrnega in bronastega, "za njegova večletna prizadevanja pri krepitvi odnosov med obema narodoma in kot izraz slovensko-italijanskega prijateljstva ter ob 30. obletnici samostojnosti Slovenije". Doslej je to odlikovanje prejel samo predsednik italijanske republike Carlo Azeglio Ciampi. Gre torej za posebno čast, ki jo je mesto Trst izkazalo slovenskemu predsedniku.
Ta dogodek je bil zame priložnost, da sem obudil kar nekaj spominov. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je uveljavil običaj, da so bili vsako leto slovenski župani iz zamejstva na dan pred slovenskim kulturnim praznikom, to je 7. februarja, povabljeni v Ljubljano; bili smo gostje ene izmed ljubljanskih občin – mesto je bilo takrat razdeljeno v več občin – in nato Mestne občine Ljubljana. Takratni župan občine Dolina Edvin Švab, ki je bil nekakšen neformalni organizator teh obiskov, je predlagal, da bi se nekako oddolžili in povabili v Trst ljubljansko županjo – uradno je bila to še predsednica mestne skupščine – Nušo Kerševan. Seveda smo soglašali. Edvin me je pred obiskom poklical s predlogom, da bi tudi tržaški župan, krščanski demokrat Franco Richetti, sprejel ljubljansko županjo, in mi namignil, naj Richettiju to predlagam jaz, ker so bili krščanski demokrati del moje koalicije in sem jim bil bliže kot drugi župani, ki so bili izraz levičarskih strank.
Poklical sem Richettija in mu predlagal srečanje z ljubljansko županjo; malo je pomislil, nato pa odgovoril pritrdilno, vendar ne na tržaškem županstvu, ampak v sosednji kavarni na Velikem trgu, češ da bi jo povabil na kavo. Razumel sem poanto: ljubljanska županja ni bila vredna, da prestopi prag mestne hiše, enega stebrov italijanstva v Trstu. Malo smo se posvetovali in presodili, da je to majhen korak naprej, priložnost, ki bi jo bilo škoda zamuditi. Tržaško občino je takrat upravljala desno usmerjena večina, v kateri je bila tudi Slovencem nenaklonjena, da ne rečemo sovražna Lista za Trst. Richetti si očitno ni upal storiti večjega koraka in tako je tržaška občinska palača ostala varna pred slovanskim prodorom.
No, srečanje je bilo prijazno in prisrčno, velikega odziva v medijih ni bilo, tudi dogovora nobenega. Bilo je samo polurno kramljanje ob kavi. Dobri tržaški kavi, seveda. Na prvi obisk ljubljanskega župana v mestni hiši je bilo treba počakati do srede devetdesetih let, ko je župan Riccardo Illy sprejel ljubljanskega župana Dimitrija Rupla, uradno v uglednem Modrem salonu tržaške občinske palače. To je bila otoplitev, ki se je nato še stopnjevala.
Manjšina je postala del tržaškega družbenega tkiva; žal tega sama še ni v celoti doumela
Illyjev naslednik Roberto Dipiazza, predstavnik tržaške desnice, sicer pa nadvse pragmatičen politik, se s tematiko, ki je obremenjevala Richettija, ni pretirano ukvarjal. Spominjam se, da sva pred kakimi 15 leti z ženo sedela v preddverju Cankarjevega doma; čakala sva na koncert, ki ga je v okviru Ljubljanskega poletnega festivala dirigiral Riccardo Muti, kar mi pride naproti prav Dipiazza in mi navdušeno vzklikne: "Kako lepo mesto je Ljubljana!" Na moje vprašanje, ali še nikoli prej ni bil v slovenski prestolnici, mi mirno odgovori, da ne, to je prvič, na vabilo ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Potem so srečanja postala nekaj običajnega, bilo je veliko skupnih pobud, ne gre pozabiti dogodka v počastitev Borisa Pahorja v tržaškem Verdijevem opernem gledališču, poleg občinske palače drugem svetišču italijanstva Trsta, kjer je bilo ob tisti priložnosti prvič slišati slovensko besedo.
Prav tako ne gre pozabiti na koncert, spet pod taktirko Riccarda Mutija, v čast predsednikov Italije, Slovenije in Hrvaške, Giorgia Napolitana, Danila Türka in Iva Josipovića na Velikem trgu leta 2010, in seveda lanske podpore župana Dipiazze vrnitvi Narodnega doma slovenski manjšini, ki jo je Dipiazza med včerajšnjim srečanjem ponovil, ter udeležbe predsednikov obeh držav, Sergia Mattarelle in Boruta Pahorja, v počastitev spomina na bazoviške junake. Sobotna odločitev župana Dipiazze, da podeli najvišje odlikovanje občine Trst predsedniku Borutu Pahorju, je nekako zaokrožila njegov odnos do Slovencev. Ob tej priložnosti je na pročelju občinske palače plapolala tudi slovenska zastava.
Seveda tega dogodka ne smemo precenjevati. Znano je, da je Dipiazza predvsem pragmatik. In prav tako je znano, da bodo jeseni volitve, na katerih se bo potegoval za nov mandat. Tudi volilni glasovi Slovencev v tržaški občini bodo pomembni. Naivni bi bili, če bi sklepali, da je tržaški župan prestopil na stran zagovornikov pravic slovenske manjšine.
V tržaški mestni skupščini slovenska svetnika še nimata pravice do rabe slovenščine in tudi dvojezičnih napisov je v tržaški občini celo manj od tistih, ki bi morali stati na osnovi določil zaščitnega zakona. Je pa res, da se je v zadnjih treh desetletjih, od osamosvojitve Slovenije do današnjih dni, v Trstu odnos do Slovencev spremenil; pripadniki slovenske manjšine niso več pojmovani kot nasprotniki, če ne celo sovražniki, in slovenska govorica v mestnem središču nikogar več ne moti. Manjšina je postala del tržaškega družbenega tkiva; žal tega sama še ni v celoti doumela, ampak to je že druga zgodba.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
