Najnovejše oboroževanje Nemčije, ob katerem bi se v preteklih desetletjih vsi zgražali, je tokrat pospremljeno z glasnim aplavzom. In ker tudi tradicionalno nevtralni Finska in Švedska zdaj premišljujeta o tem, da bi se pridružili Natu, se zdi Severnoatlantska zveza vse prej kot "klinično mrtva". Celo Švica je pozabila na svojih 500 let nevtralnosti in je zoper Rusijo uvedla finančne sankcije. Čeprav je s tem osupnila ves svet, so jih Švicarji sprejeli popolnoma mirno. Morda najbolj presenetljiva pa je bila napoved Nizozemske in drugih evropskih držav, da bodo Ukrajini poslale orožje in tako njenim državljanom pomagale pobijati ruske vojake, kljub grožnjam ruskega predsednika Vladimirja Putina, da bo vsako poseganje katerekoli tretje države v njegovo "posebno vojaško operacijo" imelo grozljive posledice.
Nad Putinovo vojno se v Evropi ne zgražajo samo vlade evropskih držav. Štirje od petih Nemcev podpirajo odločitev kanclerja Olafa Scholza, da njihova država pomaga pri oboroževanju Ukrajincev. Sedanji val solidarnosti v evropski civilni družbi je ovrgel retoriko putinistov, da je izčrpavajoča razuzdanost nepopravljivo spodkopala bojevniški duh Evrope. Povsod se množijo pobude za zbiranje sredstev za pomoč Ukrajini. Države, kot sta na primer Poljska in Madžarska, ki pogosto veljajo za ksenofobne, z odprtimi rokami sprejemajo ukrajinske begunce. Ukrajinska zastava in njene barve so vidne na vsej celini - na spletnih straneh, kožuščkih hišnih ljubljenčkov in nogometnih stadionih.
Evropa je v preteklih desetih dneh pokazala več enotnosti in odločnosti kot v zadnjih desetih letih. Toda zakaj? Demokracije, kot je pred skoraj dvema desetletjema zatrdil Alexis de Tocqueville, se običajno počasi odzivajo na agresijo. Toda ko so enkrat izzvane, so se sposobne tako hitro vojaško mobilizirati, da jim avtokracije lahko to le zavidajo. Vrsto let so se evropske prestolnice neodločno odzivale na Putinovo taktiko zavajanja, tako imenovano maskirovko, katere del so bili kibernetični napadi, širjenje lažnih novic, umori, prirejanje volitev ter financiranje ekstremističnih strank in populističnih kandidatov. Rusija se že od leta 2007 naprej vztrajno trudi destabilizirati Evropo in spreti njene države. Evropske vlade so sicer besnele, vendar konkretneje niso ukrepale. Še priključitev Krima ruskemu ozemlju ter vzpostavitev nasilnega separatističnega gibanja na vzhodu Ukrajine, pri katerih gre za očitni dejanji vojne in kršitev mednarodnega prava, sta bili na koncu sprejeti, pa čeprav z negodovanjem.
Evropa je v preteklih desetih dneh pokazala več enotnosti in odločnosti kot v zadnjih desetih letih. Toda zakaj?
Dejstvo, da svet ni pričakoval tako ostrega odziva Evrope na invazijo, izvira iz domneve, da miroljubna evropska javnost ni sposobna takega dramatičnega preobrata, da ne bo mogla opustiti svojega medlega odzivanja na Putinovo dosedanje kršenje pravil in norm spodobnega, civiliziranega mednarodnega vedenja. Pa je to vseeno storila.
Tak odziv je mogoče nedvomno pojasniti tudi s popolno zgroženostjo ljudi nad prizori surovosti invazije in trpljenja toliko nedolžnih civilistov na evropskih tleh, ki so pri mnogih v spomin priklicale travme druge svetovne vojne. Toda v resnici je za vse skupaj kriv covid-19.
Prvič, Evropejci smo zdaj vajeni kriznega upravljanja in vodenja, visokih javnih izdatkov za odpravljanje posledic izrednih dogodkov ter zapiranja mednarodnih meja. Dve leti skrajnih ukrepov za zagotavljanje javne varnosti sta jih pripravili na točno take radikalne bliskovite spremembe, ki jih vlade pravkar izvajajo pri odzivanju na rusko agresijo.
Poleg tega evropska javnost močno hrepeni po vrnitvi v normalnost, kar je pravzaprav v nasprotju s prejšnjim dejavnikom. Ker se zdi, da bi se lahko kriza zaradi covida-19 zdaj vendarle končala (čeprav ni nujno, da se bo), smo Evropejci pričakovali, da bomo lahko končno spet tako delali, študirali in se zabavali, kot smo to počeli do leta 2020. In ravno ko se je v nas prebudilo to upanje, nas je Putin s svojo vojno pahnil nazaj v izredne razmere. Toda v nasprotju s pandemijo ta najnovejši šok za naša življenja ni posledica delovanja naravnih sil, ampak načrta sprijenega, maščevalnega in nasilnega človeka, ki je poskrbel za to, da je začel vse manjši virusni oblak nad Evropo izrinjati vse večji jedrski.
Kar se tega tiče, se je Rusija svojega premišljenega zločina, torej agresije, lotila v popolnoma napačnem trenutku. Namerno zatiranje naraščajočih pričakovanj, kot je napovedal Tocqueville, je preverjeni recept, če želiš razbesniti državljane demokracij ter spodbuditi njihovo željo po bojevanju.
Ta dva dejavnika, vključno s sočustvovanjem z žrtvami, sta ustvarila javno razpoloženje in dejansko tudi javni pritisk, ki je evropskim vladam vsaj za nekaj časa prihranil strah pred pacifističnim odporom proti njihovi odločitvi za brezkompromisen odziv na rusko agresijo. Neverjetna podpora javnosti jim je zagotovila dovolj manevrskega prostora, da so lahko ukrepali hitro in odločno kot še nikoli doslej.
Vendar tega, zakaj so se evropski voditelji na verodostojne grožnje Kremlja odzvali na tako drzen, odločen način, ni mogoče pojasniti samo z dinamiko, povezano s pandemijo. Razlog se gotovo skriva v tem, da so temeljito pretreseni in da jih je strah, kaj utegne Rusija storiti, potem ko bo zasedla Ukrajino. Rusija si je že uspešno pripojila Belorusijo in je odločno napovedala, da bo namestila jedrske izstrelke na poljski in litovski meji, morda tudi v Kaliningradu, od koder bi ti lahko v nekaj minutah dosegli vse evropske prestolnice. Zdaj kaže, da namerava izsiliti vse možne ugodnosti od evropskih vlad, ko se bodo soočile z državljani, ki se utegnejo, čeprav si želijo podpirati Ukrajino, vendarle ustrašiti nevarnosti jedrske vojne.
Upravičeni strah evropskih vlad, da bi izgubile politično podporo, če bi se Putin odločil vznemiriti evropsko javnost z jedrskim zaostrovanjem, utegne biti pojasnilo za njihovo urnost pri oskrbovanju Ukrajine z orožjem, kar je nedvomno sovražno dejanje, s katerim nasprotujejo ruskim opozorilom. Bolje je zdaj izzivati Putina, kot se pozneje soočiti z Rusijo, ko ji bo uspelo, kar je najhujši možni scenarij, zlomiti voljo ukrajinskih braniteljev.
Nedvomno je v interesu Evrope, da ostane ruska vojska vpletena v neusmiljene spopade z odporniškimi silami, če že ne v odprto vojno, dokler ostre sankcije, ki zdaj rešetajo rusko gospodarstvo, ne spodkopljejo njenih zmogljivosti za vzdrževanje dolgotrajne okupacije.
Medtem je na mestu vprašanje, kako dolgo bodo slabo prehranjeni, nezadostno opremljeni in nemotivirani ruski vojaki še pripravljeni pobijati svoje brate in uničevati njihova mesta. Ali ne utegne nekaterih vsaj malo zamikati, da bi odkorakali nazaj na vzhod in obračunali z zadrtim avtokratom, ki jih je poslal v to nesmiselno vojno?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
