Najpreprostejšo, a najpovednejšo definicijo angažiranega intelektualca je podal Jean-Paul Sartre, ki je rekel: "Atomski znanstvenik ni intelektualec, ko dela na razvoju atomske fizike, ampak je intelektualec, ko podpiše pismo v protest proti atomskemu orožju."
Kako je angažirana performativna umetnost, celo v sklopu institucij pri nas, avantgardna in anticipira marsikaj in kako družba caplja za njo v evidentiranju družbenih odklonov, kaže zadnji primer "odkritja" nasilja nad prebežniki na zunanjih mejah EU, Hrvaške, Grčije, Turčije. Zadnje dni odmeva v evropskih medijih osemmesečna mednarodna novinarska preiskava, ki je dokazala nasilno vračanje prebežnikov na zunanjih mejah Evropske unije. Hrvaška vlada je že napovedala preiskave, ko so grozljive posnetke mučenja beguncev objavile številne televizije. Mnogo pred temi odkritji, vsaj leto prej, je na aktualne družbene in politične anomalije na meji in strahotna ravnanja z ubežniki, na zloglasni "gejm", na odru Slovenskega mladinskega gledališča opozorila predstava Gejm v režiji Žige Divjaka. Zasnovana ob izdatni pomoči nevladnih organizacij in novinarjev.
Kaj je "gejm"? Še ena srhljiva konotacija pomena igre. To je zadnjih sto kilometrov poti, ki begunce v Bosni in Hercegovini še loči od njihovega cilja v EU. To je teritorij, kjer ne veljajo nobena pravila, kjer policija počne, kar hoče, tudi zažiga potne liste, spreminja usode beguncev, njihovo identiteto celo, kjer vlada brutalno nasilje. Nekateri begunci prihajajo na območje gejma tudi več desetkrat, vstopajo v isti pekel, na rob ponižanja, brezupa, smrti. Mnogi na tej poti omagajo za vedno. Z lansko premiero med enim in drugim valom pandemije smo se prvič javno, s pričevanji, torej najoprijemljiveje, soočili s strahotami, ki se dogajajo na meji. Pa tudi z zloglasnim push-backom, sistemskim nezakonitim vračanjem beguncev in migrantov v sosednjo državo, ne da bi jim pri tem zagotovili dostop do azilnega postopka. Prošnje za azil v Sloveniji so zavrnjene, pogosto morajo prosilci podpisovati neprevedene dokumente, po končanih policijskih postopkih jih vrnejo Hrvatom; tamkajšnja policija je po pričevanjih najnasilnejša. Verižno vračanje v BiH, ki ga hrvaška policija izvaja brez pravne podlage, pomeni odlaganje na stotine izčrpanih, mučenih bežečih na deponije migrantov, v razmere hude humanitarne krize.
Gejm je bila odmevna predstava, nagrajevana, nazadnje tudi na festivalu Borštnikovo srečanje. Hkrati dober in slab občutek pa je, da nekaj, kar že davno vemo in je celo ob pomoči dokumentarnega teatra, v sodelovanju z nevladnimi organizacijami, na terenu raziskano, podkrepljeno z osebnimi pričevanji, dokazano in razgaljeno, tako dolgo čaka na priznanje glavnih krivcev ali vsaj samorefleksijo okolij, ki nehumana dejanja producirajo. Vsiljuje se (retorično) vprašanje, ali lahko z umetniškimi sredstvi enako tehtno opozarjamo na družbene anomalije kot zgodovinarji, sociologi, politiki ...
Posredna podpora nasilja na meji s sredstvi EU mora skrbeti vse
Kako se je Gejm zgodil EU? Poročila številnih nevladnih organizacij o mučenju ne samo da niso privedla k ukrepanju, predhodniku današnje evropske komisarke Ursule von der Leyen Jean-Claudu Junckerju niso niti preprečila, da ne bi tik pred iztekom mandata Hrvaški prižgal zelene luči za vstop v šengensko območje. Je pa Andrej Plenković komisarki zagotovil, da bo Hrvaška sprejela del mladoletnih brez spremstva, ki so ujeti v Grčiji. To je bil zgolj dober PR. "Navzven bomo Evropejci in bomo sprejeli teh nekaj otrok iz Grčije, v hrvaških gozdovih pa se bomo izživljali nad ljudmi. Med njimi tu pa tam tudi nad ženskami in otroki. Hrvaška torej naskakuje šengen, Slovenija je njegov branik, Bosna in Hercegovina pa kolateralna škoda. In migrantski žep. Saj se spomnite, to je tisto, kar Slovenija ni hotela postati." Tako je v uvodniku gledališkega lista za predstavo Gejm zapisala Urša Regvar iz Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij.
Bila je prva pokoronska gledališka predstava pri nas. Za peščico gledalcev vsakič. A je na poti ozaveščanja javnosti vendarle naredila gromozanski korak. Kot sem zapisala že po premieri, bi jo morali predvajati po vseh srednjih šolah, zlasti pa na policijski. In še marsikje. Od maja 2018 so prva medijska poročila o beguncih v Bosni in Hercegovini, ki so v taboriščih v Veliki Kladuši in Bihaću, prvič seznanila javnost, da so že prečkali slovensko mejo in zaprosili za azil, a so jih vrnili na Hrvaško, od tam pa v BiH. (Ne)odgovornost naše državne mejne politike za usodo in življenje ljudi na begu je v Gejmu razgaljena do skrajnosti, do razčlovečenja, osupljive brezbrižnosti družbe.
Kako je sedaj v vsakdanji (politični) praksi videti to priznanje nasilja nad prebežniki? V bistvu žalostno in tipično. Med drugim posnetki neizpodbitno kažejo, da gre za hrvaške policiste, tako je potrdil (drugega mu ni preostalo) tudi hrvaški notranji minister. Glavni direktor hrvaške policije pa je sporočil, da so zaradi hujših kršitev službenih dolžnosti suspendirali tri pripadnike posebnih enot policije. Proti trojici so sprožili še disciplinski postopek. Dogodek bo obravnavalo tudi državno tožilstvo. Dvaindvajset primerov kršitev so našteli. Vse to je kaplja v morje v primerjavi s težo zavržnih dejanj in dejansko odgovornostjo mnogih vpletenih, ne le policije. Policija govori zgolj o trojici pripadnikov posebnih enot policije, ki so prišli pomagat kolegom ob meji Hrvaške z BiH-om. Trojica naj bi bila ravnala individualno. Prej niso bili znani po kršitvah policijskih pooblastil, so bedno mirili šokirano javnost. Nasilje hrvaških policistov je sicer sprožilo tudi proteste, a obtožiti individualno nekaj policistov, izogniti pa se kolektivni krivdi za sistemsko nasilje je hipokrizija prve vrste. In tipičen manever današnjih časov.
Dobro, da imamo civilnodružbena gibanja - Amnesty International, Border Violence Monitoring, Infokolpa, No Name Kitchen ... in angažirane umetniške kolektive, da razgaljajo umazane igre namernega razčlovečenja. Iz gejma je nemogoče iziti kot zmagovalec, a represijo je treba nadomestiti s humanitarnostjo in prevzeti odgovornost. EU bi morala biti še posebej pozorna, saj je po podatkih Amnesty International Hrvaška od leta 2017 prejela kar 23 milijonov evrov nujne pomoči za upravljanje mej in migracij. Odkritje, da policija v sofinanciranih operacijah na meji dejansko ne spoštuje človekovih pravic in da gre za posredno podporo nasilja na meji s sredstvi EU, mora resnično skrbeti vse.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
