Ekipa letošnje izvedbe Floating Castla je z osrednjo temo tihotapstva še kako zadela žebljico na glavico - mogoče celo bolj, kot si je sama želela. Sredi dogajanja, ko je veliko nastopajočih in kar nekaj obiskovalcev in obiskovalk že bilo na festivalu, so se kar naenkrat spremenili od vlade predpisani pogoji, pod katerimi je bilo možno organizirati javne prireditve. Prvi dan festivala se je tako začel v kaosu informacij, saj so se iz ure v uro spreminjale in se šele popoldne ustalile pri tem, da morajo organizatorji od tistega trenutka naprej sami preverjati, ali obiskovalci in obiskovalke izpolnjujejo pogoj PCT.
"Nemogoče je, da se vsi igramo policaje"
"Ko smo za to zvedeli, je prišlo do manjšega konflikta, a smo ga hitro rešili. Je pa trajalo kak dan, da smo se na novo organizirali, saj se je ves čas zapletalo. Gledalci, ki so že kupili karte, so morali kar naenkrat spet pri vhodu pokazati potrdilo. Bilo je kar nekaj negodovanja in različnih pogledov. Kot organizatorji nismo imeli druge izbire, kakor da se formalno držimo novih pravil, čeprav gre za popolno absurdnost s strani države. Nemogoče je, da se zdaj kar vsi igramo policaje! Način, kako je bilo to sprejeto - mimogrede na dopisni seji - pa je sploh nefer. Nam samim je bilo prepuščeno, da na podlagi intuicije in pravnih mnenj presojamo, ali so vladni odloki ustavni ali ne, ali so legitimni in kako jih sploh izpolnjevati. To je izjemno težko, ko si že sredi festivala," je pojasnil vodja ekipe Matija Solce. In dodal, da osrednja tema tihotapstva sicer ni bila namenjena tem izrednim razmeram, gotovo pa daje misliti, da se je nesmislom oblasti včasih treba zoperstaviti z državljansko nepokorščino ali vzporednim sistemom. Pogoji namreč niso za vse enaki, režim v nakupovalnih središčih na primer niti približno ni tako rigorozen kot na kulturnih prireditvah.
Nesmislom oblasti se je včasih treba zoperstaviti z državljansko nepokorščino ali vzporednim sistemom
Pred prizoriščem festivala je bilo sicer na voljo tudi testiranje, a je vse delovalo precej kaotično. Nekateri, ki so se želeli testirati in čim prej vstopiti, niso vedeli, kje morajo plačati, da dobijo potrdilo, druge so morali organizatorji zavračati pri vhodu, čeprav so se pripeljali tudi iz drugih koncev Slovenije, tretji so se sami obrnili in zahtevali vrnitev denarja, če so si že prej zagotovili vstopnico. "Nekaj mi jih je uspelo prepričati, da ostanejo," je nadaljeval Solce. Ni nam uspelo izvedeti, koliko obiskovalcev in obiskovalk se je kljub zaostrenim pogojem uspelo pretihotapiti na dogajanje brez potrdila o prebolelosti, cepljenju ali testiranju, jasno pa je bilo, da so se tako organizatorji kot obiskovalci zaradi tako nenadne in slabo skomunicirane spremembe spopadali s številnimi preglavicami in zvrhano mero slabe volje. Ravno nasprotno od poslanstva festivala, ki je namenjen združevanju in druženju.
Nekoč konji, sol in kava, danes begunci in begunke
Loška dolina je sicer že od nekdaj zaznamovana s tihotapstvom, na kar se je navezalo tudi društvo, ki organizira festival. Iz teh koncev, natančneje iz Svete Trojice na Notranjskem, izhaja eden najbolj znanih slovenskih literarnih junakov, Martin Krpan, o katerem je Solce, sicer lutkar in glasbenik, naredil predstavo, čez Snežnik pa so se nekoč gibali še tihotapci konj, kave, pa tudi političnih manifestov. Kot spomin nanje so se pred prizoriščem pasli prelepi vranci in kobile, med različnimi odri pa so se sprehajale tudi konjske maske za dva človeka. "Izhajali smo iz tihotapstva kot lokalne teme in ga navezali tudi na sedanjost. Lotili smo se ga na poetičen način, ga postavili na oder in v odnos z gledalcem," je pojasnil sogovornik.
Meja v okolici Snežnika je še danes po sili razmer zaznamovana s tihotapstvom, s katerim smo se lahko pobližje spoznali skozi presunljive izpovedi nekaterih beguncev, ki se jim je kljub krutemu mejnemu režimu uspelo prebiti na slovensko ozemlje. Na terenu, ki je prepreden s številnimi represivnimi, birokratskimi in naravnimi ovirami, jim pomaga iniciativa Infokolpa. "Slovenska in hrvaška policija nezakonito odrekata pravico do azila številnim izmed njih, saj bi morale države po ženevski konvenciji in evropski konvenciji o človekovih pravicah vsakomur omogočiti pravično obravnavo njegove prošnje. Dnevno se dogajajo 'pushbacki' (potiski čez mejo, op. a.), v katerih so ljudem, ki že tako prihajajo iz travmatičnih situacij, kratene osnovne pravice, pri tem pa jih, da bi jih odvrnili od ponovnega poskusa prečkanja meje, še pretepajo, okradejo in ponižujejo," so pojasnili člani in članice iniciative. Pri tem sodelujejo ne le represivni aparati držav, ampak tudi same Evropske unije, ki je za to ustanovila mejno policijo Frontex, "delujočo nad zakonom", ki izkorišča to pozicijo za obrambo privilegijev "evropske trdnjave", namesto da bi pomagala ljudem v stiski.
Begunci in begunke so tako prepuščeni samim sebi in se pogosto za več let znajdejo v nemilosti človeka nedostojnih in pogosto tudi življenjsko ogrožajočih razmer, pri čemer jim kaj drugega kot vedno znova poskusiti prečkati mejo ali pa životariti v bošnjaških begunskih taboriščih niti ne preostane. V tem "gejmu", kot ga imenujejo in ki je kljub imenu smrtno resen, včasih zmaga policija, včasih pa ljudje, vsekakor pa izgublja človeško dostojanstvo. "Zelo sem bil zadovoljen, da je Infokolpa vzpostavila stik z nami. Tukaj namreč vlada velik odpor do tujcev, še posebno do migrantov in beguncev. Ne pa tudi do sezonskih delavcev, ki vedno bolj množično prihajajo iz Bolgarije in od drugod in brez katerih regija ne bi mogla preživeti. Če gre torej za izkoriščanje poceni delovne sile, je to v redu, če gre za beg pred vojno in drugimi stiskami, pa ne," je pojasnil Solce.
S karnevalom proti prikaznim preteklosti
Vrhunec festivala je bil znova nastop orkestra EtnoHisteria, ki se vsako leto na novo sestavi iz gostujočih glasbenikov in glasbenic, letos petdeseterice njih. Glasbeni repertoar je izžareval klic po svobodi, prihajal pa je pretežno iz držav, ki ležijo na tako imenovani "balkanski ruti" od Turčije prek Makedonije in Hrvaške do Slovenije, po kateri v zadnjih letih prodirajo številni begunci iz bližnjevzhodnih in afriških držav. Vodja in dirigent sicer priznava, da se niso zavestno navezali na tematiko festivala, a se je ta intuitivno vseeno prikradla v ospredje. "Vse je kar naenkrat dobilo konotacijo prostora in časa. Komada o smrti in vodi (v bližnji mejni reki Kolpi je v zadnjih letih utonilo že več beguncev in begunk, op. a.), pesem Care, care, gospodare, koliko je sati in puntarski refren Grad gori, grof beži je bilo res dobro peti z orkestrom pod gradom. Tako smo malo podkurili tej relikviji, ki ponazarja, kako je danes nemogoče vdihniti življenje tem prikaznim preteklosti." Solce je bil po dolgem vikendu organizacijskih in človeških podvigov ter pred pospravljanjem prizorišča vidno utrujen, a kljub vsemu zadovoljen z obiskom in izvedbo. "Všeč mi je bilo, da je bilo vse zelo direktno, onkraj konceptov, kar je lahko tudi usmeritev za prihodnost. Jani Kovačič in Mileva Blažič sta mi začela prigovarjati, da bi morali spet delati karneval, se vrniti k življenjskosti in čim bolj vključiti ljudi. Mislim, da smo na dobri poti."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
