Zgolj pet mesecev je minilo od zadnjega snidenja, a ko je ljubezen močna in družina složna, ni ovir, ki jih partnerji v ljubezni ne bi premagali, da bi se ponovno srečali. Tako bomo danes v Prekmurju ponovno priča snidenju članov orbanovsko-janševske družine, katerih poglavarja si ljubezni ne bosta izkazovala le s pogledi, temveč predvsem s konkretnimi dogovori. Za vsebino nekaterih od teh, predvsem pa njihove posledice, bomo izvedeli šele čez čas.
Kajti tako kot je navada v navzven vedno srečnih družinah, se, ko odpadejo še zadnje tančice, razkrije vsa krutost realnih odnosov, ki v konkretnem primeru bolj kot na prijateljske spominja na odnos gospodarja in lakaja. Gospodar Orban je, kot je pripomnil eden od tviterašev ob novici o obisku, pogosteje v teh krajih, torej v Lendavi, kot slovenski predsednik vlade Janša. Resnica je še bolj boleča. Duh avtoritarno nacionalističnega voditelja, ki bi svoje lovke rad razširil po celotnem Balkanu zgolj in izključno zaradi lastnih interesov, se širi po vsej naši državi, še najbolj pa na narodnostno mešanem območju Prekmurja, kjer je zadnja leta nenehno prisoten. Preko podizvajalcev, med katere kot ključni igralci sodijo Janša in SDS-ovi priskledniki.
Orban je tisti, ki s svojim finančnimi spodbudami jasni in oblači, zato v te kraje manj kot dva meseca pred parlamentarnimi volitvami prihaja predvsem zaradi sebe. Čeprav se na Madžarskem združena opozicija še lovi v porodnih krčih sodelovanja, je minuli teden na konvenciji opozicije evropska poslanka Klara Dobrev najbrž zadela z oceno, da bo zmaga v prid ene ali druge strani tesna, zgolj nekaj tisoč glasov. In Orban, inteligenten politik in odličen strateg, se tega dobro zaveda. Zato kot Danajec prinaša darila svojim zamejskim rojakom, ki imajo tako kot vsi drugi Madžari, ki živijo zunaj meja domovine, pravico voliti. Doslej so se Madžari v sosednjih državah izkazali za zveste Fideszove volivce.
Seveda "mali Orban", kot so nadeli vzdevek Ferencu Horvathu, poslancu madžarske narodne skupnosti v Prekmurju pripadniki lastnega naroda, kar je zgovorno samo po sebi, nikoli ne pozabi spomniti, da bodo od vsega, kar bo vloženo v to okolje, imeli dobrobit vsi tukaj živeči. Seveda je to daleč od resnice oziroma ima vsak forint, vsak vložek svojo ceno. Ta nima pozitivnega vpliva ne na slovenstvo ne na predstavnike drugih narodov, ki živijo na tem ozemlju. Kajti z nami, v Prekmurju – še vedno se čutim Lendavčanko in Prekmurko, čeprav zadnjih 28 let le še vsak drugi mesec obiščem domače kraje - so vselej živeli tudi Hrvati, Romi, Bosanci in Srbi in žal nič več Judje.
In ti vsi se počutijo ob paradiranju madžarskega kapitala, gradnji Orbanovih nogometnih akademij in športnih parkov, razobešanju plakatov, ki vabijo na prireditve z vse manj slovenskimi in vse več madžarskimi besedami, vse bolj nelagodno, negotovo. Krivde za to ne nosita izključno Orban in vodstvo madžarske manjšine. Daleč od tega. Ne sedanja slovenska vlada ne vse, ki smo jih imeli zadnjih 15 let, torej tudi tako imenovane leve, katerih strankarski predstavniki kar naenkrat čutijo ogroženost tega območja, nikoli niso imele v mislih dobrobiti Prekmurja. To je še pred nekaj leti močno razvojno capljalo za drugimi deli države.
Če kaj, so predstavniki enih in drugih vlad prinašali določene rešitve in denarce zaradi lastnih strankarskih interesov in svojih prekmurskih pajdašev. Spomnimo se pomurskega zakona, s pomočjo katerega so strankarski ljudje delili denar pravovernim. In tako je tudi danes, ko prekmurski poslanci ne glede na politično barvo podpirajo določene projekte prekmurskega rojaka na ministrstvu za izobraževanje zgolj zato, ker je pač treba poskrbeti za Prekmurje. Pri tem pa so pripravljeni gladko prezreti, da gre za projekte, ki bodo pripeti na državne jasli služili zgolj peščici ljudi in so daleč od tega, da bi prinesli večje dobrobiti Prekmurju kot celoti. Ne slepim se, da je s poslanci iz drugih regij kaj drugače. Pač po principu ko si pri koritu, grabi, kar se da. Na način, da bodo ljudje dobivali priložnosti zgolj zato, ker so "naši", in ne zaradi znanja in sposobnosti, ne vodi v družbo znanja, družbo 5.0, kot zdaj radi slišimo, da je "in", da dobiš svoj inštitut. Če bo zraven še ščepec pridiha zdravstva, toliko bolje.
A vrnimo se k orbanizaciji Prekmurja. Svojih prvih 19 let sem preživela na narodnostno mešanem območju. Seveda tudi takrat ni bilo vse idealno, a vem, kaj je živeti v sožitju, solidarnosti in prepletu pripadnikov različnih narodnosti, delu v skupno korist. To, čemur smo priča zadnjih dvanajst let, pa vodi v nezadovoljstvo, razdvajanje prebivalcev po narodnostnem ključu, vnašanje nelagodja med prebivalci. Razen seveda tistih, ki so za denar pripravljeni požreti svoj ponos, svojo narodno bit in identiteto, ki ji močan pečat daje materni jezik.
Prav je, da se spodbuja znanje maternega jezika in da se tudi druge spodbuja k učenju jezika okolja. V času mojega osnovnošolskega izobraževanja je veljalo pravilo, da Slovenec ne sme imeti negativne ocene iz madžarskega jezika, Madžar pa ne iz slovenskega. Temu primerni so bili rezultati znanja. Tudi moja madžarščina ni tekoča, zadostuje pa, da se na potepih pri sosedih pogovorim. Moja najljubša učiteljica madžarskega jezika je bila Maria Pozsonec. Ja, tista Marika, ki jo pozna celotna Slovenija, saj je bila dolga leta poslanka madžarske narodne skupnosti v državnem zboru. Tista ponosna prekmurska Madžarka, ki so ji vsi v Prekmurju priznavali zasluge za razvoj narodnostno mešanega območja. Brez nje zagotovo Lendava ne bi dobila obvoznice in še marsičesa. A ona je vedela, da s prisilo ne vzljubiš jezika. Vedela je, da prisila vodi le v odpor.
Ob dogajanju, ki ga ob Orbanovi podpori izvaja sedanja manjšinska oblast, zardevajo še prekmurski Madžari. Ali kot je to ob priliki ubesedila ena od znank: "Veš, da sem po materi Madžarka, ampak tega, kar se zdaj v imenu madžarizacije dogaja tukaj, ne podpiram." Največ koristi imajo najbližji krogi narodnostne organizacije in kimavci. Ob podpori državne koalicije, ki potrebuje glas manjšincev, je bil poziv protikorupcijske komisije po odpovedi eni od dveh nezdružljivih funkcij poslanca narodnosti bob ob steno, ki ga je molče podpiral tudi del opozicije. Manjšinski mediji o nepravilnostih ne poročajo, saj so finančno odvisni. Kaj se zgodi manjšinskemu mediju, če je kritičen, smo videli nedavno v Romuniji. Celotna redakcija je šla v izgnanstvo v Budimpešto.
Zato se moramo tudi Slovenci vprašati, ali se bomo prodali za nekaj milijonov forintov. Če je tako, si to, kar dobivamo z madžarskim kapitalom, tudi zaslužimo. Načeloma ni pomembno, kdo vlaga, dokler zaposlenim daje dostojne plače in prispeva k razvoju lokalne skupnosti. A za zdaj v primeru nekdanjega hotela Lipa, ki ga je prav tako prodala Sava, o pozitivnih učinkih ne moremo govoriti. Tako tudi milijoni evrov, ki jih vlaga Slovenija v Porabje v imaginarni želji po ohranitvi slovenstva, ki je bilo ob Trianonu leta 1918 za vedno odtrgano od matice, niso rešitev. Nobene "sončne vzorčne kmetije" z nekaj glavami goveda in nekaj zaposlenimi tamkajšnjim ljudem ne bodo prinesli potrebnega razvoja in trume turistov, ki bodo drli, da bi videli svet za mejo, kjer se zdi, da se je čas ustavil v 20. stoletju. Tudi tamkajšnji potomci Slovencev več od zrecitirane pesmice v slovenskem jeziku ob obisku politične nomenklature ne bodo zmogli, dokler se bo s slovenskimi evri vzdrževalo vedno iste akterje manjšinskih organizacij.
Zatorej je ključno vprašanje tako za Porabce kot prekmurske Slovence, kako trdno je njihovo slovenstvo in ali so se pripravljeni odreči svoji identiteti že za nekaj forintov. Kajti nihče drug, razen njih (nas!) samih ne more ohraniti svoje identitete, jezika. In v tem so bili Madžari občudovanja vredni že pred Orbanom.
Naprej, Slovenci! Hajrá, magyarok! (v prevodu Naprej, Madžari!)
*Avtorica tega besedila je v študentskih časih dvakrat prejela štipendijo Pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti za tritedenski tečaj madžarskega jezika v Debrecenu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
