(POGLED) Komunikacija je vodenje. Le kako, da naši voditelji tega ne vedo?

Z aktualno vlado se nam ne dogajajo samo slabe stvari. Teh je sicer res občutno več kot dobrih, a nekaj smo se v tem mandatu od njih le naučili - kar sploh ni slabo. Mogoče bo to spremenilo naša življenja na bolje. Ko seveda ne bo več korone in ko ne bo več te vlade.

Recimo to, da bomo boljši komunikatorji.

Kar nam daje ta vlada, spremljamo vsak dan, odkar so marca lani stopili skupaj tisti in takšni, za katere takrat nikoli ne bi mislili, da bodo postali politični zavezniki.

Prav zaradi te garniture danes spoznavamo, kako pomembna je komunikacija. Ne samo to, katere besede izbirajo - za pogovor, za pisno sporočilo, za izjavo v živo, za tvit -, temveč tudi, kakšni bodo jezik sam, ton pa govorica telesa, obraza, oči, rok. Govorimo namreč vedno, četudi ne z besedami.

Pogovoriti se moramo o komuniciranju

Nikoli doslej se nismo v Sloveniji toliko pogovarjali o komuniciranju kot zdaj. Vsak pogovor o politiki z običajnimi ljudmi na cesti pripelje do izražanja nezadovoljstva nad komuniciranjem naše vlade. Politični nasprotniki aktualne vlade z vsako izjavo opozarjajo na njeno neprimerno komuniciranje, ki ne more biti dober zgled nikomur v državi. Vsak protest novinarjev, ki si prizadevajo za priznanje in spoštovanje svojega dela, se dotakne zaničljive in ponižujoče komunikacije vladajočih politikov. Vsako sporočilo psihologov, strokovnjakov za komuniciranje opozarja na posledice slabega zgleda, ki ga daje takšno komuniciranje.

Vlada pa nič. Kot da komunikacija nima veljave.

Čez noč

Do spoznanja o pomenu komuniciranja nismo prišli po neki dolgi evolucijski poti ali s strokovnim izobraževanjem, temveč z izkustveno revolucijo. Čez noč. Enkrat marca 2020. S političnim bontonskim saltom, ki ga je v politiko uvedla aktualna vlada.

Šele osebna izkušnja nespoštljive komunikacije naših vodij z nami, državljani, je prižgala opozorilno luč, da je s tem nekaj hudo narobe. Da se tako ne komunicira. Z nikomer. Ne z Evropo ne s svetom, ne s političnimi nasprotniki ne z nami. Pa ne samo zato, ker smo državljani v bistvu delodajalci vsakokratnim izvoljenim politikom in njihovim nameščencem, temveč preprosto zato, ker takšno komuniciranje ne sme biti standard.

Ameriški pisec in mislec John W. Gardner je že davno modro dejal: "Če bi moral imenovati le eno vsestransko orodje vodenja, bi bila to komunikacija." Kasneje je k tej misli dodal tudi, da voditelji rastejo ali padajo prav zaradi komunikacije.

Sama bi dodala le še to, da morajo biti tudi dejanja skladna s tem, kar sporočamo. Brez tega pač ne gre.

Diktatura in avtokracija

Pri nas veliko govorimo tudi o diktaturi in avtokraciji. O dveh načinih vodenja, ki morda najnatančneje odražata model vodenja aktualnega predsednika vlade.

Parlamentarna demokracija, ki je v ustavi zapisan način vodenja države, je vedno bolj samo še na papirju napisana družbena ureditev. Predsednik vlade tako rekoč ne potrebuje več parlamenta. Če mu prav pride, ga izkoristi za alibi, sicer pa vlada z odloki. Kar pomeni, da ne potrebuje dvigovanja rok izvoljenih predstavnikov ljudstva. Še tistim zakonom, ki jih je parlament sprejel, pa njemu ne ustrezajo, se spretno in brez komuniciranja ignorantsko izogne.

Zato ni čudno, da velik del državljanov vidi tak način vladanja kot vladavino ene osebe, ki ni podrejena zunanjim pravnim omejitvam in običajnim mehanizmom volilvcev za nadzor države. Vladajoči posameznik ima (z izjemo groženj) popolno oblast nad državo ali skupnostjo. To oboje je namreč značilnost avtokracije in diktature.

Drugačna družba

No, družbena ureditev je lahko tudi drugačna. Pri nas imamo kakistokracijo. Gre za vladavino ne najboljših in najsposobnejših, temveč najslabših in najmanj primernih.

Bazen, iz katerega lahko predsednik vlade črpa sposobne, odlične voditelje, je nedvomno plitev. In ker mora svoje podrejene kot vladar strogo kontrolirati, kljub njihovi nesposobnosti izbira med nesposobnimi. Da so le naši in njegovi.

Tako se stvari potem zapletejo še z nepotokracijo. Vladavino sorodnikov, nečakov, rodbine.

Nemci to znajo bolje

Če ste spremljali nemško predvolilno kampanjo in soočenja med Olafom Scholzem (SPD), Arminom Laschetom (CDU) in Annaleno Baerbock (Zeleni) na nacionalnih in komercialnih TV- postajah in tiskovnih konferencah, ste lahko hitro uganili, kdo bo dobil največ glasov. Mladostno zagreta in zagnana političarka, ki si verodostojnost šele gradi? Neprepričljivi Laschet, ki mu niti podpora Angele Merkel ni mogla pomagati skriti komunikacijskih nerodnosti? Ali umirjeni, zaupanja vredni, mojstrski komunikator Scholz, ki vsak stavek pove tako, da ga lahko mediji takoj dobesedno citirajo. In da to zna tudi v angleščini, se razume.

Komunikacija je vodenje. Le kako, da naši voditelji tega ne vedo? Najbrž ne želijo vedeti.

* Kolumna je že bila objavljena na Fokuspokusu.