Januarja pred dvema letoma je Italija poročala o prvih primerih covida-19. Kot prvo državo v Evropi jo je prizadel koronavirus in svetu je lahko pokazala oboje; najboljše in najslabše, kar lahko prinese epidemija. Marca 2020 so naši zahodni sosedje peli na svojih balkonih, da bi tolažili drug drugega, medtem ko so vojaški transportni konvoji odvažali mrtve iz Bergama.
Danes se Italija bori z novim valom koronavirusa, ki ga povzroča omikron. Toda razmere so zdaj precej drugačne, kot so bile na začetku epidemije. Z dokazi lahko trdimo, da je postal covid-19 v Italiji endemski - ne (še) v epidemiološkem smislu, ampak zaradi vpliva na državljane. Virus je spremenil vedenje ljudi in prilagodil njihovo zaznavanje. Če bi se po dveh letih pandemije prvič vrnili v Italijo, bi našli državo, ki se je zelo spremenila - na bolje.
Italija je v primerjavi s podobnimi evropskimi državami na najvišji stopnji skladnosti z ukrepi za dosego javnega zdravja. Približno 75 odstotkov prebivalcev je dvakrat cepljenih proti koronavirusu, več kot 45 odstotkov pa je že dobilo tretji odmerek. Vlada je uvedla obvezno cepljenje za vse starejše od 50 let, in postala ena redkih evropskih držav, ki je to storila.
Tudi testiranj je nenehno zelo veliko. Sistem ukrepov v obliki semaforja zagotavlja, da lahko regije v državi hitro uvedejo vladne odločitve, ko se začne število okuženih povečevati.
Italijani se večinoma držijo novih pravil za dostop do restavracij, muzejev in javnih prevoznih sredstev. Pripravljeni so pokazati tako imenovano zeleno izkaznico, ki dokazuje status cepljenja, in si nadeti zaščitno masko.
Seveda Italija ni izvzeta iz stanja negotovosti, v katerem so zdaj vse razvite države. Merila za socialno distanciranje, zahteve po uporabi mask in ciljno zapiranje dejavnosti se nenehno prilagajajo. V preteklosti so ljudje težko prišli do osebne zaščitne opreme ali cepiva. Pogovore o vremenu so zamenjale debate o delu in izobraževanju na daljavo.
Italija je pod vodstvom premierja Maria Draghija postala nenavadno stabilna in predvidljiva
Toda ti izzivi ne bi smeli prikriti temeljite spremembe, ki jo je doživela Italija.
Decembra je revija The Economist razglasila Italijo za državo leta 2021. Revija, ki je bila v preteklosti pogosto kritična do Italije, tega ni storila zaradi zmage italijanske reprezentance na nogometnem evropskem prvenstvu ali zmage italijanske rock skupine Måneskin na Eurosongu. Ta naziv je prejela zaradi političnih sprememb v državi.
Italija je pod vodstvom premierja Maria Draghija postala nenavadno stabilna in predvidljiva. Vlada uživa dvostransko - skoraj soglasno - podporo. Posledično je Italija pridobila večji pomen v Evropi in na svetovnem prizorišču. Toda ali bo to stanje trajalo?
Ko država imenuje svojega naslednjega predsednika in pričakuje splošne volitve, ki bodo potekale v naslednjih 16 mesecih, se pojavi zaskrbljenost, da bo politično soglasje izginilo, mnoge dobljene zmage zapravljene in da se bo italijanska "stara normalnost" maščevalno vrnila. Vendar to ni vnaprej določeno.
Evropska unija je Italiji dodelila največji delež pomoči iz programa za okrevanje in odpornost, kar 191,5 milijarde evrov nepovratnih sredstev in posojil, ki jih bo država prejela v naslednjih šestih letih. Izplačila bi lahko močno spodbudila digitalno in zeleno preobrazbo države, s temi sredstvi pa lahko Italija zgradi tudi trajnostno in tehnološko napredno kritično infrastrukturo, potrebno za 21. stoletje.
Realisti bi lahko pri tem opozorili na previsoka pričakovanja. Italija mora še vedno izpeljati pomembne reforme svoje javne uprave in sodstva, pretekle izkušnje pa kažejo, da bo to zanjo velik izziv. Na nedavnem seminarju OECD je postalo očitno, da bi birokracija lahko preprečila spremembe, potrebne za izvajanje načrta sanacije.
Toda priložnost je prevelika, da bi jo zapravili. Pogosto se govori, da gospodarstva potrebujejo Marshallov načrt za okrevanje po vojni, revoluciji ali krizi. Za zdaj primerjava ni zgolj metaforična. Za Italijo so lahko prejeta sredstva ključna za konsolidacijo dosežkov preteklega leta in spreminjanje začasnega sistemskega šoka v trajno uspešno upravljanje države.
* Alexander Stubb je direktor Šole za transnacionalno upravljanje pri Evropskem univerzitetnem inštitutu in nekdanji predsednik finske vlade. Fabrizio Tassinari je izvršni direktor Šole za transnacionalno upravljanje pri Evropskem univerzitetnem inštitutu in avtor knjige The Pursuit of Governance: Nordic Dispatches on a New Middle Way (Agenda Publishing, 2021)
Obiščite spletno stran brez oglasov.
