(POGLED) Bitka za francosko desnico

Novi dejavnik je kandidatura Erica Zemmourja, francoske različice Donalda Trumpa, ki je v preteklosti pritegnil pozornost kot televizijski komentator na CNews, francoski različici televizije Fox News. Zemmour kot priseljevanju nenaklonjeni nacionalist redno denuncira "politično korektnost" in vztraja, da bi moral imeti vsakdo pravico komu reči, da je črnec, s čimer v resnici misli, da bi moral imeti vsakdo pravico biti rasist.

Zemmour se je tako kot Trump, vendar v nasprotju z Le Penovo, namenil združiti volivce iz delavskega razreda in konservativni establišment z obljubo, da bo znižal davke in izvedel reformo javne uprave. In čeprav je njegov cilj jasen, je način, kako ga namerava uresničiti, daleč od tega, kar bi si želeli. Tako je na primer z izjavami, kot je denimo, da so "ženske cilj in plen vsakega nadarjenega moškega, ki se želi povzpeti po družbeni lestvici", že takoj izgubil veliko volivk.

Zemmour je potem tradicionalno desnico spravil v zadrego z izjavo, da je hotel maršal Philippe Petain, ki je bil med drugo svetovno vojno vodja francoskih kolaboracionistov, pravzaprav rešiti francoske Jude, tako da je žrtvoval tuje. Nato je še zatrdil, da ubiti v terorističnem napadu v šoli v Toulousu niso bili pravi Francozi, saj so jih pokopali v Izraelu. Na zgražanje, ki ga je s tem izzval, je odgovoril z besedami, da je tudi sam po poreklu alžirski Jud, čigar starši so bili žrtve Petainove protijudovske zakonodaje. Toda škoda je bila že narejena.

Kljub tem "spodrsljajem" ali morda ravno zaradi njih je Zemmour po javnomnenjskih raziskavah še vedno deležen okoli 15-odstotne podpore volivcev. Čeprav bi bil v prvem krogu s toliko prejetimi glasovi izenačen z Le Penovo, si je s tem zapravil vse možnosti za izvolitev. Vprašanje se torej glasi, komu bo uspelo prepričati njegove volivce. Se bo oklepal svojih volivcev ali jih bo pozval, naj podprejo Le Penovo? Če se uresniči zadnji scenarij, se utegne predsedniška tekma zanj končati tako, da bo izboljšal možnosti kandidatke, ki ji je do zdaj najbolj škodoval. Toda mnogi njegovi privrženci bi se lahko obrnili k tradicionalni desnici, ki vneto išče človeka, sposobnega uskladiti interese volivcev iz delavskega razreda z interesi elite.

In že smo pri drugem pomembnem dejavniku, ki je zapletel volilno tekmo. Po dobro organiziranih predhodnih volitvah je tradicionalna mainstreamovska konservativna stranka Les Republicains nedavno potrdila predsedniško kandidaturo Valerie Pecresse, trenutne predsednice pariške regije Ile-de-France ter nekdanje ministrice za visoko šolstvo in proračun v času predsednikovanja Nicolasa Sarkozyja.

Pecressejeva je svojega tekmeca Erica Ciottija porazila z 20-odstotnimi točkami prednosti. Pred predhodnimi volitvami je dal Ciotti jasno vedeti, da bo glasoval za Zemmourja in ne za Macrona, če bo moral izbirati med tema kandidatoma. Toda zdaj podpira Pecressejevo, ki jo je celo postavil na čelo morebitnega zavezništva tradicionalnih konservativcev in radikalnejše desnice, ki jo zastopa sam. Javnomnenjske raziskave trenutno kažejo, da bi lahko bila Pecressejeva celo izvoljena, če bi se ji uspelo uvrstiti v drugi krog. Veliko bo torej odvisno od tega, ali bo Zemmour v prvem krogu dovolj oslabil Le Penovo, da jo bo izrinil iz tekme in s tem omogočil uvrstitev Pecressejeve v drugi krog.

Po drugi strani pa o francoski levici ni prav veliko slišati. Pred petimi leti, ko so volivci podprli Macronov centristični program, je razpadla in zdi se, da jo danes podpira samo še približno 25 odstotkov volivcev. Ti ostajajo zvesti trem ali štirim kandidatom, ki pa skorajda ne govorijo drug z drugim. Tako kot desnica se tudi levica sooča z izzivom, kako ponovno pridobiti podporo volivcev iz delavskega in srednjega razreda. Toda levica v nasprotju z desnico še ni odkrila ustreznega načina, da bi ji to lahko uspelo.

Minili so časi, ko se je lahko Komunistična stranka zanesla na podporo industrijskih delavcev. Profil volivcev iz delavskega razreda, ki jih je pritegnila skrajna desnica, je precej drugačen. Večina jih dela v obrtniških okoljih in so, sociološko gledano, bolj podobni direktorjem majhnih podjetij kot nekdanjim tovarniškim delavcem. Mnogi so samostojni podjetniki oziroma podjetnice in delajo kot vozniki tovornjakov oziroma kot zasebne negovalke, tako kot simbolne figure gibanja gilets jaunes, rumenih jopičev, ki se je uprlo Macronovi napovedi zvišanja trošarin na gorivo konec leta 2018.

Raziskava, ki sem jo izvedel v sodelovanju z Yannom Alganom, Elizabeth Beasley in Martialom Foucaultom, je pokazala, da je za volivce, ki so leta 2017 glasovali za Le Penovo, značilna podpovprečna raven medosebnega zaupanja, in to v državi, kjer je družbeno zaupanje že tako zelo nizko. Globoko nezaupanje teh volivcev je posledica njihovega nasprotovanja prisiljevanju in odpora do redistribucije, v kateri vidijo mehanizem za subvencioniranje "drugih".

Vprašanja identitete podobno kot v ZDA danes močno vplivajo tudi na politične odločitve v Franciji. Dokler bo tako, bodo odločilne bitke potekale med trumpi tega sveta in vsemi tistimi, ki se bodo izkazali za sposobne, da jih porazijo. Macronovo najmočnejše orožje je prav to, da mnogi v njem vidijo varovalni ščit pred skrajno desnico - vsaj dokler te vloge ne bo prevzel kdo drug.