Primarni namen evra je bil odprava stroškov pri menjavi valut in tveganj za destabilizirajočo devalvacijo. Evropejcem je bilo obljubljeno, da bo uvedba evra spodbudila mednarodno trgovino. Življenjski standardi naj bi se poenotili. Poslovni cikel naj bi zadušili. Evro naj bi prinesel večjo stabilnost cen. Naložbe znotraj evrskega območja naj bi prinesle hitrejšo rast produktivnosti in konvergentno rast med državami članicami. Evro naj bi skratka podprl benigno germanizacijo Evrope.
Dvajset let kasneje nobena obljuba ni izpolnjena. Od ustanovitve evrskega območja se je trgovina znotraj evrskega območja povečala za deset odstotkov, kar je bistveno manj od 30-odstotnega povečanja svetovne trgovine in, kar je še pomembneje, 63-odstotnega povečanja trgovine med Nemčijo in trojico držav Evropske unije, ki niso prevzele evra - Poljsko, Madžarsko in Češko.
Enako je s produktivnimi naložbami. Ogromni val posojil iz Nemčije in Francije je preplavil države evrskega območja, kot so Grčija, Irska, Portugalska in Španija, kar je povzročilo veliko stečajev, ki so bili pred desetletjem v središču evrske krize. Toda večina neposrednih tujih naložb iz Nemčije je šla v tisti del EU, ki se ni odločil za prevzem evra. Medtem ko so se naložbe in produktivnost znotraj evrskega območja močno razlikovale, je bila dosežena konvergenca z državami, ki so ostale zunaj njega.
Leta 1995 je na vsakih sto evrov, ki jih je zaslužil povprečni Nemec, povprečni Čeh zaslužil 17 evrov, povprečni Grk 42 evrov in povprečni Portugalec 37 evrov. Od vseh treh pa samo Čeh pri bankomatu v svoji državi po letu 2001 ni mogel dvigniti evrov. Kljub temu se je njegov dohodek leta 2020 približal povprečnemu prihodku Nemca, na neverjetnih 24 evrov - v primerjavi s samo tremi evri pri Grku in devetimi evri pri Portugalcu.
Ključno vprašanje ni, zakaj evro ni prinesel konvergence, ampak zakaj je kdo mislil, da jo bo. Pogled na tri pare dobro integriranih gospodarstev daje koristne informacije: Švedska in Norveška, Avstralija in Nova Zelandija ter Združene države Amerike in Kanada. Tesno povezovanje teh držav je raslo in ni bilo nikoli ogroženo, ker so se izogibale monetarni uniji.
V bistvu so Evropejci ustvarili skupno centralno banko, ki pa ni imela skupne države, da bi jo ščitila
Za uvid v vlogo denarne neodvisnosti pri ohranjanju tesne usklajenosti njihovih gospodarstev moramo upoštevati njihove stopnje inflacije. Od leta 1979 je bila stopnja inflacije na Švedskem in Norveškem, v Avstraliji in Novi Zelandiji ter v ZDA in Kanadi zelo podobna. Toda v istem obdobju so menjalni tečaji njihovih valut močno nihali in delovali kot blažilniki med asimetričnimi recesijami in bančnimi krizami ter pomagali ohranjati usklajenost njihovih integriranih gospodarstev.
Nekaj podobnega se je zgodilo v EU med Nemčijo, vodilnim gospodarstvom evrskega območja, in Poljsko, ki ni uvedla evra: ko je evro zagledal luč sveta, je vrednost poljskega zlota padla za 27 odstotkov. Nato se je po letu 2004 dvignila za 50 odstotkov, nato pa je med finančno krizo leta 2008 ponovno padla za 30 odstotkov. Posledično se je Poljska izognila dogajanju, ki je zajelo Grčijo, Španijo, Irsko in Ciper, sprožil pa ga je zunanji dolg, Velika recesija je zavladala, ko je bila kriza evra v polnem razmahu. Ali ni pri tem čudno, da se nobeno gospodarstvo v EU ni tako impresivno približalo nemškemu in poljskemu?
V retrospektivi dogodkov se zdi, da je bil evro zasnovan tako, da povzroči kar največje razhajanje. V bistvu so Evropejci ustvarili skupno centralno banko, ki pa ni imela skupne države, da bi jo ščitila, hkrati pa so našim državam omogočili delovanje brez centralne banke prav v času finančne krize, ko morajo države reševati banke na njihovem ozemlju.
V dobrih časih so zaradi čezmejnih posojil nastali dolgovi. Ob prvih znakih finančne stiske (javne ali zasebne dolžniške krize) pa je bilo jasno rečeno: krč je zajel celotno evrsko območje, neizogibni izid tega stanja so ostra razhajanja in ogromno neravnovesje.
Wim Duisenberg, predsednik ECB, ko je avgusta 2001 objavil, da bodo banke prve bankovce in kovance v skupni evropski valuti dobile decembra tega leta.
Laično rečeno, Evropejci so spominjali na nesrečnega lastnika avtomobila, ki je zaradi mirnejše vožnje odstranil amortizerje in zapeljal naravnost v globoko luknjo. Države, kot so Poljska, Nova Zelandija in Kanada, so prebrodile globalne krize, ne da bi zaostale (ali, še huje, se odrekle suverenosti) za Nemčijo, Avstralijo in ZDA, ravno zato, ker so se upirale monetarni uniji z njimi. Če bi podlegle vabi in sprejele skupno valuto, bi zaradi krize v letih 1991, 2001, 2008 in 2020 postale dolžniške kolonije.
Nekateri trdijo, da se je Evropa zdaj naučila lekcije. Ne nazadnje ima evroobmočje kot odziv na krizo evra in pandemijo nove institucije, kot so evropski mehanizem za stabilnost (skupni reševalni sklad), skupni nadzorni sistem za evropske banke in sklad EU za okrevanje nove generacije.
To so nedvomno velike spremembe, vendar predstavljajo minimum, potreben za ohranitev evra, ne da bi spremenili njegov značaj. S tem je EU potrdila, da je pripravljena spremeniti prav vse, da bi vse ostalo enako – oziroma, natančneje, da bi se izognili pomembni spremembi: vzpostavitvi ustrezne fiskalne in politične unije, ki je predpogoj za upravljanje makroekonomskih pretresov in odpravljanje regionalnih neravnovesij.
Dvajset let po nastanku evro še vedno spodbuja razhajanje in ne združevanja. To je do nedavnega sprožalo burne razprave, hkrati pa tudi upanje, da se Evropa zaveda centrifugalnih sil, ki ogrožajo njene temelje. Zdaj ni več tako. Ko so finančni ministri evrskega območja skupaj pozdravili enotno valuto, se je zgodilo nekaj izjemnega: nič. Nihče se ni pridružil praznovanju. Nihče ni izrazil nestrinjanja. Takšna apatija ne obeta ničesar dobrega za unijo, ki jo razdirata vedno večja neenakost in ksenofobični populizem.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
