Ruska grožnja Ukrajini ni edina letošnja potencialna kriza v vzhodni Evropi. Bosna in Hercegovina je vedno bližje političnim pretresom, zelo pomembne volitve pa so načrtovane za oktober.
Bosna nikoli ni bila država brez težav. V poznem devetnajstem in zgodnjem dvajsetem stoletju je povzročala krize drugo za drugo, kar je sčasoma privedlo k izbruhu prve svetovne vojne. Nato je bila z razpadom Jugoslavije v poznem dvajsetem stoletju prizorišče brutalne vojne med bosanskimi muslimani, Srbi in Hrvati.
S podpisom Daytonskega sporazuma se je konflikt končal leta 1995, potem ko je bilo ubitih več kot sto tisoč ljudi - vključno z genocidnim pokolom v Srebrenici julija tega leta - in ko je bilo na milijone ljudi pregnanih s svojih domov. Naslednji korak je bila izgradnja države na razbitinah. Toda vojske treh skupin so bile edine delujoče strukture v državi in številni lokalni voditelji so videli mir kot nadaljevanje vojne, a z drugimi sredstvi. Upanje, da bo iz pepela vstala nova generacija nenacionalističnih voditeljev, se je kmalu razblinilo.
Čeprav je mednarodna pomoč spremenila državo in zakrila večino sledi, ki jih je pustila vojna, njena politika ostaja zelo nefunkcionalna zaradi nenehne politične prevlade nacionalističnih strank. Možnost pridružitve Bosne Evropski uniji je zato vedno manj mogoča in vedno bolj oddaljena.
Evropska komisija v svoji letni oceni Bosne za leto 2021 ugotavlja, da so politični voditelji sodelovali v retoriki razdora in nekonstruktivnih političnih sporih. Pri izpolnjevanju 14 meril uspešnosti za začetek pristopnih pogajanj z EU ni bilo tako rekoč nobenega napredka in komisija ugotavlja, da so se med pandemijo negativni učinki razširjene korupcije in znaki političnega zajetja močno kazali. Tako na področju sodstva kot politike se voditeljem ni uspelo uspešno spopasti s temi težavami.
Zaradi korupcije ter neučinkovitega in prevelikega javnega sektorja ostaja BDP na prebivalca v BiH le ena tretjina povprečja EU. Po ocenah je v zadnjih letih državo zapustilo pol milijona ljudi, med njimi tudi dragoceni mladi talenti.
Bosni bi moralo iti 26 let po koncu vojne veliko bolje. Namesto tega se obeta nova velika kriza. Vodja bosanskih Srbov Milorad Dodik poudarja nacionalizem in si prizadeva, da bi Republika Srbska (ena od dveh večinoma avtonomnih regij v državi) uveljavila še večjo neodvisnost. Retorika se krepi na vseh straneh, zato Christian Schmidt, visoki predstavnik EU za Bosno in Hercegovino, poziva k novemu mednarodnemu posredovanju.
Toda to je napačno sredstvo za odpravo tega, kar uničuje Bosno. Eden od dejavnikov trenutne politične krize je kontroverzni novi zakon, ki prepoveduje zanikanje genocida, lani poleti pa ga je le nekaj dni pred odhodom s položaja uvedel mednarodni visoki predstavnik. Bosanski Srbi so se takoj odzvali z umikom iz skupnih državnih funkcij, Dodik pa od takrat postavlja ostre ultimate in občasno poziva, naj se Republika Srbska v celoti odcepi od Bosne. Zaradi te retorike je na mnogih naslovnicah, vendar je ne bi smeli jemati resno. Ne nazadnje sta tako Srbija kot Rusija pozvali k spoštovanju ozemeljske celovitosti Bosne.
Toda kriza je poglobila nacionalistične delitve v Bosni in le še poudarila zmedo glede domnevne vloge mednarodne skupnosti v državi. Ali naj bi bila Bosna protektorat, kjer bi lahko mednarodna skupnost po svoji volji snovala, vsiljevala in izvajala odločitve? Ali pa je to res suverena država, ki bi morala sama reševati svoje težave?
Bosne ne smemo več obravnavati kot protektorat. Medtem ko so EU in Združene države še vedno pripravljene pomagati, morajo Bosanci na koncu prevzeti vso odgovornost za Bosno
V nekem smislu je funkcija mednarodnega visokega predstavnika - to mesto sem po vojni zasedel kot prvi - namesto rešitve postala del problema. Na bošnjaški strani njegova prisotnost zahteva mednarodne ukrepe proti nejevoljnim bosanskim Srbom ali bosanskim Hrvatom, medtem ko jim vzbuja strah, da se bo ukrepanje res zgodilo. Posledica sta paraliza in nezaupanje, ker nobena stran ne čuti potrebe, da bi sedla za isto mizo in poglobila kompromise, ki so potrebni za delovanje države.
Pomemben dejavnik trenutne krize so letošnje splošne volitve v Bosni. Na lokalnih volitvah leta 2020 so opozicijske stranke dosegle impresivno zmago proti prevladujočim nacionalističnim silam v Sarajevu in v središču bosanskih Srbov, Banjaluki. Nacionalistični voditelji na vseh straneh v strahu pred nadaljnjimi izgubami želijo ustvariti novo krizo, da bi prestrašili in mobilizirali svoje baze.
Pomembno je, da se splošne volitve izpeljejo po načrtih, toda mednarodna skupnost bi morala nato ponovno pretehtati svoj pristop do Bosne. Če ni pripravljena prevzeti polnih pooblastil, bi se morala umakniti in pustiti voditeljem države, da uredijo stvari sami. Ta proces bo počasen in težaven, vendar se to mora zgoditi, da bo imela Bosna možnost delovati kot suverena država.
Mednarodna skupnost bi morala pri umiku postaviti dva pogoja: ohraniti je treba ozemeljsko celovitost Bosne, majhna vojaška misija EU v državi pa bi morala ostati, da lahko po potrebi hitro pokliče Natove okrepitve.
Letošnje leto bo za Bosno nedvomno politično zelo burno. Nacionalisti med bosanskimi Srbi si bodo želeli, da bi jim dodelili večjo oblast, Dodik pa bi, kljub novim sankcijam ZDA proti njemu, lahko začel delovati bolj na obrobju, da bi združil svoje podpornike. Obenem bodo bošnjaški nacionalisti zahtevali, da se več oblasti centralizira v Sarajevu, pri tem pa bodo iskali pomoč mednarodne skupnosti. Bosansko-hrvaški nacionalisti bodo ostali zelo nezadovoljni z volilnim zakonom, ki jim onemogoča zastopanje v najvišjem organu odločanja v državi.
Ta politična kriza zagotovo ni prva v Bosni - in ne bo njena zadnja. Pozivi za še eno množično mednarodno intervencijo ne presenečajo, vendar so neprimerni. Bosne ne smemo več obravnavati kot protektorat. Medtem ko so EU in Združene države še vedno pripravljene pomagati, morajo Bosanci na koncu prevzeti vso odgovornost za Bosno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
