Predsednik Pahor si zasluži aplavz za svoj govor na komemoraciji v Kočevskem Rogu. To, kar je povedal v soboto ob breznu na Macesnovi gorici, polnem kosti pobitih domobrancev, je verjetno največ in najbolje, kar je na temo sprave mogoče povedati.
Pahorjeve besede so zvenele še tem bolje na ozadju tega, kar je pred njim v svojem govoru povedal Janša. Predsednik republike je šel v vljudno, čeprav zato ne manj direktno konfrontacijo s predsednikom vlade. Predsednikov govor je bil pietetna, priložnosti primerna polemika s premierovo desničarsko, (pro)domobransko, enostransko, očitajočo, segregacijsko interpretacijo slovenske travme, slovenske krivde in greha, slovenskega strahu in poguma.
Če nas je po eni strani sram, da imamo predsednika vlade, ki si drzne govoričiti o spravi, čeprav razdira narodno občestvo, pa smo po drugi strani le lahko ponosni, da imamo predsednika države, ki mu zna subverzivno kontrirati in reči bobu bob.
Pahor je za začetek improviziral. Dodal je namreč na pamet povedan odstavek o svojem nonotu - partizanu, prvoborcu. S tem se je navezal na Janševo zgodbo o svojem očetu, ki je kot mladoleten, prisilno ali vsaj slučajno rekrutiran pripadnik domobrancev ušel gotovi smrti v roškem breznu. Pahor je dodal, da je prihod partizanov na Primorsko za njegove prednike pomenil "veliko olajšanje" in že kar "osvoboditev".
S tem je napovedal tudi kasnejšo, ključno pasažo svojega govora:
"Razumem vašo bolečino. Bolečino po vojni pobitih in njihovih svojcev. A vživimo se tudi v bolečino drugega. Vživimo se v bolečino partizanov in njihovih svojcev, ki jih še vedno močno prizadene, če se jim odvzame pristno domoljubje in se jih krči samo na politične revolucionarje."
Pahor je s tem osmislil svojo obsesijo, ki je mnogi, premnogi niso znali ali hoteli razumeti - ko se je kot predsednik že prej nekajkrat poklonil spominu domobranskih žrtev. Zdaj vemo, da mu ni šlo za rehabilitacijo domobranstva in/ali revidiranje zgodovine, temveč za razumevanje bolečine drugega.
Drugi pomembni del Pahorjevega izlaganja je bil hommage roki sprave, ki sta si ju Kučan in Šuštar podala skoraj prav tam pred skoraj točno tridesetimi leti:
"Še danes - in to smo lahko slišali tudi na današnji slovesnosti -, še danes, trideset let kasneje, se razhajajo občutki glede te spravne maše. Z vseh strani, z vseh strani je slišati dvome o pomenu in iskrenosti takrat izrečenih besed. Jaz pa sem tedaj in danes to presojal drugače. To je bil pomemben dogodek za naš narod in za našo nastajajočo državo. Zakaj? Iz dveh rázlogov. Prvič zato, ker sta narodna pomiritev in sprava postali legitimno, splošno sprejemljivo stremljenje ljudi, za razliko od molka, ki je glede tega vladal skoraj pol stoletja. In drugič zato, ker je spravno sporočilo tedanje maše - samo nekaj mesecev po izvolitvi Demosove vlade - in pol leta pred plebiscitom o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije pozvalo k enotnosti slovenskega naroda v tedanjih prelomnih trenutkih. Bližje ko sta bila pred tridesetimi leti plebiscit konec leta 1990 in potem ustanovitev slovenske države pol leta kasneje, bolj se je krepilo vsesplošno ljudsko zavedanje, da bi ponovni narodni razkol, kot smo mu bili priča sredi druge svetovne vojne, znova tragično, usodno razdelil Slovence, jih nemara celo znova obrnil enega proti drugemu in žalostno končal naše osamosvojitvene sanje."
Šuštarja žal ni več med živimi, Kučan pa na srečo - svojo in našo - ne hodi več na take prireditve.
Kaj bo zdaj s slovensko spravo? Prvič po postavitvi precej ponesrečenega spravnega spomenika "vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam" pred tremi leti je bil v soboto v Rogu storjen spet en opaznejši korak.
Bomo Slovenci končno dosegli to svoje bratstvo i jedinstvo? Bomo pozabili na ideološke razlike in se delali, kot da se ni nikoli nič dogajalo - beri: pobijalo?
Odgovor je seveda nikalen. Pahor je naredil korak naprej, ker je v enem svojih boljših govorov - ali vsaj najboljšem na to temo - definiral, rezimiral spravo kot vživetje v bolečino drugega in kot medsebojno priznavanje, razumevanje bolečine.
Janša pa je po svoji strani naredil korak nazaj, ker je še zaostril desničarsko pozicijo, da sme čutiti bolečino samo tisti, ki se mu je zgodila krivica, in za nameček še potegnil paralelo med resnimi, tragičnimi razprtijami iz preteklosti z novodobno državljansko nepokorščino in političnim antagonizmom.
Zaenkrat stojimo na mestu. Lahko pa pričakujemo, da bo Janša naredil še kak korak nazaj.
Pahorjevo delo je Sizifovo. Vleče traktorsko gumo po tartanu.
No, oba sta po komemoraciji reda radi v Smrečju pri Turjaku položila vsak svoj venec k spomeniku žrtvam NOB. Zdaj čakam, da ga bosta položila tudi k spomeniku na Kongresnem trgu. Njegovo otvoritev julija 2017 je desnica seveda bojkotirala.
In če smo že pri tem, predvsem pa komaj čakam letošnji dan državnosti. Me prav zanima, ali bo imel govor Pahor ali ga bo imel Janša. To bo težka preizkušnja za aktualno vlado - ne nazadnje pa tudi za vesoljno levo-desno publiko. Kdo bo pa letos bojkotiral? Kdo ne bo več bojkotiral? Kdo bo režiral, nastopal? Ali proslava sploh bo?
* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
