(POGLED) Muze v vojni in miru

Latinski rek Inter arma silent Musae ali V vojni muze molčijo je posnet po govoru Pro Milone Marka Tulija Cicera - Inter arma enim silent leges ali Zakoni molče med vojno. Vnovič je žal aktualen. Ruska agresija na Ukrajino kruto določa realnost in uničuje življenja, prihodnost. Kar prihaja v viharju groze, je tudi vsesplošna averzija do ruske umetnosti in kulture.

Ob sedanjem izganjanju ruske umetnosti s koncertnih programov, prireditev in zavračanju celo kanonskih, mrtvih, predvsem pa živih ruskih umetnikov vsevprek, tudi disidentov, tistih, ki so obsodili vojno in Putina, se spet razrašča tisti zlovešči gen antikulturnosti. In je voda na mlin vsem, ki bi že v mirnodobnem času sumljive muze in umetnike najraje utišali. Imajo jih za parazite, brezdelneže, če pa so pri tem še predstavniki sodobnih umetniških praks, jih številni novodobni konservativci v kulturi izganjajo iz občestva. Sovražen odnos do umetnosti je prvič v zgodovini zaznaven pri Platonu, ki je pregnal pesnike iz svoje utopične Države. Ampak šlo je za estetiko tedaj, manj etiko.

Utiševanje muz je tudi v miru vse izrazitejše. Vedno več je tistih, ki bi jim družba brez umetnosti čisto ustrezala - v brutalnem svetu pohlepa.

Vladimir Rukavina, direktor Narodnega doma, si je že v pandemiji izmislil odmevno vseslovensko kulturniško akcijo Pet pred dvanajsto z balkonskimi koncerti po državi in kljuboval nerazsodnim ukrepom, ki so muze prve in najbolj drastično utišali, za dolgo zaprli teatre, razstavišča, muzeje in jih zadnje odpirali. Dolgo za veleblagovnicami in cerkvami.Ta čas snuje novo vseslovensko kulturno akcijo Naj muze ne obmolknejo! Povezovati hočejo z umetnostjo, spodbujati prav to, kar je njeno temeljno poslanstvo. Izvajali bi ukrajinska in ruska glasbena dela na skupnih koncertih, brali ukrajinsko in rusko poezijo, predvsem pa svetu sporočili, da kultura ne more in ne sme biti talec vojne ali sredstvo političnih obračunov, maščevalnosti zavojevalcev in oblastnikov. Umetnost je vendar teritorij svobode, miru, empatije, povezovanja, ne razdora. Zato je nerazsodno, nepravično korporativno zavračanje ruskih umetnikov, izločanje Čajkovskega, Prokofjeva, Šostakoviča, Musorgskega ... s koncertnih programov ali bojkotiranje Dostojevskega (ponekod po Evropi so celo odpovedali simpozije, posvečene 200. obletnici pisateljevega rojstva),Tolstoja, Čehova ... In uvrščanje Bulgakova, Pasternaka, Ahmatove, Cvetajeve na indekse prepovedanih avtorjev. Vsa ta protiruska gonja proti umetnosti ta čas je necivilizirana, nerazsodna.

Krivično in nerazumno je, da se je Evropska filmska akademija pridružila apelu Ukrajinske filmske akademije ter se odločila za bojkot ruskih filmov. Če samo pomislim na sijajnega ruskega cineasta Andreja Zvjaginceva, ki je s svojimi filmi že davno opozarjal na patologijo ruske družbe, na nevarnost putinovske diktature. Njegov Leviatan iz leta 2014 je srhljiva parabola o oblasti, veri in korupciji na podeželju Putinove Rusije. Z grenko ironijo prepojene politične drame, usmerjene proti pokvarjenemu, uničujočemu režimu Vladimirja Putina, nismo vzeli dovolj resno v času niti razumeli njenega svarila. Danes je prepozno, bojkot režiserja pa sramotno dejanje.

Zvjagincev je posnel osupljiv, strašen portret sveta, ki gre k vragu pod popolno zaščito varuhov zakona pa tudi cerkve. Nismo dovolj tenkočutno prisluhnili glasu političnega oporečnika in sledili njegovemu skalpelu, ki je z neusmiljeno natančnostjo zarezal v rusko stvarnost. Danes avtorja filmskega Leviatana bojkotirajo, Leviatan, ki ga je izumil utemeljitelj moderne politične teorije, angleški filozof Thomas Hobbes, pa nas svari: "Ljudje smo najhujše zveri, država - pošast, ustvarjena za preprečitev vojne vseh proti vsem - pa je tu zato, da nas ščiti pred samimi seboj."

Še en film dediča Tarkovskega in Bergmana - Brez ljubezni (Neljubov) - razgalja strahotno patologijo ruske družbe, njeno razčlovečenje in moralni razkroj. O zgodbi o duhovnem polomu družine, katere žrtev je dvanajstletnik, je Marcel Štefančič zapisal, da je "neoliberalizem Rusijo tako opustošil in dehumaniziral, da tistih, ki padejo z njegovega krova, nihče ne išče".

Če v vojni muze molčijo, kdo pa potem narekuje avtorjem v hudem času, da kljub temu ustvarjajo? Erinije - boginje maščevanja? Menda je celó brutalni hunski kralj Atila, šiba božja, ki je v 5. stoletju pustošil tudi po naših krajih med Poetoviono in Emono, vzdrževal pevce na dvoru, da so ga pri večernih pojedinah kratkočasili s hvalnicami in vojnimi pesmimi, piše v knjigi Tihi spomin vsem žrtvam boja iz leta 2016 dr. Marija Stanonik. Kar preveč v neodzivnost je potonilo to izjemno, tako aktualno delo, ki je globinska raziskava pesnjenja med drugo svetovno vojno 1941-1945, tudi tistega "na drugi strani". To je silno poučna knjiga za te težke, vojne čase, žlahten primer gradnje mostu med nasprotnima bregovoma, vojnima nasprotnikoma. Čeprav jih je oseka življenja naplavila v nasprotujoče si idejne in frontne črte, so si po sadovih njenega drevesa bratje.

Kakor je zapisal eden od pesnikov z druge strani: "V tistih nesrečnih časih smo se vsi znašli med kolesjem strahotnega vojnega stroja. Vsi smo imeli enako pravico do življenja, enako pravico do mladosti in do svojih idealov. Vendar smo se morali vdati v usodo, ki nam je s hudimi krivicami in krvavimi posegi kruto rezala v telesa in duše in puščala za seboj neozdravljive rane, tako telesne kakor duševne. Nam vsem! Ali smo sposobni vse to razumeti? Razumeti, da je moral vsak svoje odpreti, in če smo zmožni vse to razumeti, ali smo pripravljeni to tudi sprejeti?" Marija Stanonik je s to knjigo v duhu dezideologizacije predstavila pesnjenje vseh v vojno vpletenih strani. In v razmerju do umetnosti pogumno začrtala prostore svobode, sprave in empatije. Prav to, kar nam manjka v današnji obsodbi in zavračanju sedanje in pretekle ruske umetnosti v celoti.

Reševanje mladih ukrajinskih glasbenikov iz Mladinskega simfoničnega orkestra Ukrajine pod vodstvom Oksane Lyniv, ki ga je v teh dneh organiziral Slovenski mladinski orkester pod vodstvom Žive Ploj Peršuh in se odvzal na prošnjo za pomoč v stiski, je tudi vključevanje mladih v polno življenje tukaj. Vadili bodo z vrstniki in si od vsega najbolj želeli vrnitve v svobodo, k svojcem. V begunski gneči na ukrajinski železniški postaji so k sebi tiščali in čuvali svoje violine, čele, oboe ... Nekatere slovenske humanitarne in kulturne organizacije že načrtujejo skupne koncerte, a pred tem potrebujejo predvsem toplino, razumevanje, obilo konkretne pomoči. Je pa lep občutek, da prav slovenski umetniki rešujejo ukrajinske. In da smo - tudi v umetniških vrstah - v najtežjih razmerah sposobni pogumnih, odločnih humanih dejanj. In Mariborčani smo spet med prvimi, najbolj angažiranimi ...

Muzam je treba tenkočutno prisluhniti v vojni, pa tudi v miru. Nerazsodno, nevarno bi jih bilo obsoditi na molk.