(POGLED) Naše nagrade, kraljice in prasice

Na Ta veseli dan kulture smo izvedeli, kdo so letošnji Prešernovi nagrajenci. Čeprav je pred leti že bila navada, da se dobitniki najvišjih državnih nagrad za umetniške dosežke razglasijo na ta dan, smo bili v petek vseeno presenečeni. Ministrstvo za kulturo ni namreč razglasitve nikjer napovedalo in tudi razglasitev ni imela oblike razglasitve - niti na daljavo. Na elektronske naslove so poslali povezavo do spletne strani.

Časi, ko je upravni odbor Prešernovega sklada sedel za lepo aranžirano mizo in slavnostno izdal imena, ki so po spletnih medijih zakrožila skoraj kot breaking news, se zdijo daleč, čeprav je bilo tako še pred dvema letoma. Seveda smo vedeli, da novica ne bo prinesla klikov, a smo se strinjali, da mora biti.

V petek je novica po spletnih portalih še zakrožila, v soboto pa je bilo treba enega od tiskanih dnevnikov nekajkrat obrniti okrog, da je bralec našel nekaj vrstic ob robu, a še tam so našteli samo dobitnike nagrad sklada, nagrajenca za življenjsko delo pa sta se - predvidevam - pri krajšanju vestičke izgubila. Ker je pred leti prav ta časnik poskušal narediti kulturo atraktivno tako, da je kršil embargo in nagrajence objavljal dan pred razglasitvijo, so nekateri v soboto pomislili, da gre spet za kakšno namerno kršitev kulturnega kodeksa. Ne verjamem. Se pravi, ne verjamem, da so se odločili, da tega ne bodo objavili. Verjamem, da se nekomu - morda celo nekomu, ki se mu je še pred nekaj leti zdelo, da naj bo kultura senzacija - samo ni zdelo dovolj pomembno, da bi objavil.

Mogoče je mislil, da bodo prešernovci tako ali tako v ospredju ob podelitvi nagrad. Ampak enako mogoče je, da bo tudi takrat kaj drugega bolj pomembno. Ker v resnici res ne gre samo za problem enega dnevnika in tudi ne samo za problem medijev. Prešernove nagrade so, kot imamo navado reči, samo kazalec splošnega odnosa do kulture. Najprej pa odnosa ministrstva za kulturo do kulture. Letos je bil medijski odziv pač tak, kakršna je bila razglasitev. Marginalna.

Skoraj več pozornosti kot vseh osem prešernovcev skupaj je v petek in soboto pobrala nagrada Naj knjiga leta. Nagrada, ki nima samo neizvirnega imena, ampak tudi nejasne kriterije, je z Erico Johnson Debeljak končno postala prepoznavna. Kolikor je slabo, da so Prešernove tako izzvenele, je izbira knjige Devica, kraljica, vdova, prasica najboljše, kar se je lahko zgodilo naj knjigi leta. {api_embed_photo_R30}734937{/api_embed_photo_R30}

Žirija, ki je izbirala nominiranke, je med peterico uvrstila tri knjige avtoric, dve pa eksplicitno nagovarjata "žensko vprašanje" - Devica, kraljica, vdova, prasica in Kaj hoče ženska Irene Štaudohar. Obiskovalci (spletnega) sejma, ki so glasovali o nominiranih knjigah, so ju postavili na prvo in drugo mesto. Naslov naj knjige spomni na še en naslov, ki je letos pobral nagrado, in sicer na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Grand prix je dobil film, ki ga je režirala Tijana Zinajić. Drugič v zgodovini je to nagrado dobila režiserka, prvič je pred tremi leti uspelo Urši Menart s filmom Ne bom več luzerka. Zmagovalni film, Prasica, slabšalno ime za žensko, "alter komedija" z junakinjo, ki se je zataknila, ponuja neromantiziran, (avto)sarkastičen, ženski pogled na žensko. Ne gre torej samo za to, da so do nagrad končno prišle ženske. In celo ne samo za to, da bi jih dobile ženske, ki govorijo o ženski izkušnji. Dobile so jih ženske, ki so spremenile tudi način, kako se govori o ženski izkušnji. "Prasici" so odvzele težo, tragiko in patetiko.

Nagrada za Erico Johnson Debeljak pa je odprla še neka druga vrata. Čeprav se v prevodu Andreja E. Skubica bere tako, da sploh ne pomisliš, da je prevod, je bila Devica, kraljica, vdova, prasica napisana najprej v angleščini (Virgin Wife Widow Whore). Torej je nagrado za knjigo leta prvič dobilo delo, ki v pravovernem smislu ni slovensko delo. Nekaj mesecev prej je ledino že orala žirija za nagrado za najboljšo zbirko kratkih zgodb, nagrado Novo mesto, ki je izbrala izvirno, v španščini napisano knjigo zadnja leta v Ljubljani živečega Mehičana Carlosa Pascuala Nezakonita melanholija. Še pred nekaj leti bi bilo kaj takega nemogoče. Po izidu Angela pozabe Maje Haderlap v prevodu Štefana Vevarja je Prešernov sklad odločal o tem, ali naj ji da nagrado sklada ali ne, pa je sklenil, da to ni slovenska umetnost. Res so letos - po Borštnikovem prstanu - nagrado Prešernovega sklada namenili igralki Jette Ostan Vejrup, pred petimi leti pa Januszu Kici, tujcema torej, seveda pa oba ustvarjata predstave v slovenskem jeziku.

A tudi če se zdi, da bo v svetu scenskih umetnosti nacional(istič)no razumevanje kulture preseženo prej kot v literaturi, bo pot še dolga. Maja Haderlap pravi, da se je ob nenehnem (očitajočem) spraševanju, zakaj da je roman napisala v nemščini, počutila kakor ob prehajanju meje med Jugoslavijo in Avstrijo. Kot ob strašnem vprašanju "Imate kaj za prijaviti?" in ob mučnem pregledovanju carinikov. Filmski režiser Rok Biček, dobitnik lanske nagrade Prešernovega sklada, se še vedno oziroma šele zdaj počuti tako. Najprej se je zdelo vsem frajersko, da bo prav on režiral film po romanu Črna mati zemla. Neverjetno, da so Hrvati za ekranizacijo romana, ki je njihova svetinja tako rekoč, izbrali slovenskega režiserja. Ampak prvotno navdušenje se je na slovenski strani hitro sprevrglo v kalkulacijo: kdo bo dal več, kdo bo igral, v katerem jeziku in čigav bo torej film, naš ali njihov. Če ga ne bodo take računice kmalu nehale blokirati, ne bo nikogaršnji. Ker ga ne bo.