Šeststo sedeminosemdeset otrok se je lansko leto šolalo na domu, kar je za 75 odstotkov več kot v šolskem letu 2004/2005, ko so se doma šolali le štirje. Letos se jih na takšen način šola 1613, kar pomeni potrojitev lanskega števila. Že ob lanskem podatku bi se nam morali vklopiti vsi alarmi, letos pa je stanje urgentno. Na tem mestu se oglašam tudi kot profesorica pedagogike in goreča zagovornica javnega šolskega sistema. Ne najdem tehtnega argumenta za, pa če se še tako trudim.
Prvič. Bistvena funkcija šole je podajanje znanja, ki naj bi ga podajali strokovnjaki. Zdaj ste se morda spomnili vaše učiteljice XY-predmeta, ki ni imela pojma in je bila katastrofalna pedagoginja. Seveda, tako, kot je v vseh poklicih, lahko tudi med učitelji najdemo slabe, povprečne in odlične. A s tem, ko javne šole zahtevajo ustrezno izobrazbo, naredimo vsaj korak k temu, da se minimalni standardi vendarle zahtevajo in zagotavljajo. Učenci pa se tudi pri slabih učiteljih, ki so morda nepravični pri ocenjevanju, ne znajo razlagati snovi ali pa se v razredu ne vedejo primerno, naučijo nečesa. Če ne drugega, vsaj prepoznavanja neprimernih pedagoških metod.
S tem, ko dovoljujemo, da lahko otroke učijo starši, ki niso študirali razrednega pouka, fizike, biologije, matematike, slovenščine, kemije in niso opravili nobenih pedagoških predmetov, se zdi, da se norčujemo iz stroke, hkrati pa otrokom odvzemamo pravico do izobrazbe. Če učitelj slovenščine ne more učiti razrednega pouka ali pa recimo kemije, je bizarno, da se dopušča, da vse predmete uči starš, ki je denimo zavarovalniški agent.
Drugič. Šola je svet v malem. Negativne izkušnje so del življenja. Prav tako kot krivice, razočaranja, nepravilnosti in konflikti. A prav šola ponuja odlično priložnost, da se otroci naučijo soočanja s takšnimi ali drugačnimi preprekami, pedagoški kader pa jih lahko pri tem usmerja. Kdaj se bodo tega naučili, če so zaprti v varnem mehurčku doma? Šola pač ni vedno "fajn" in tako je prav. Če v življenju ne izkusiš ničesar negativnega, tudi pozitivnega ne moreš prepoznati in ceniti. Z negativnimi vzorci in izkušnjami se jih naučimo prepoznati in se z njimi soočati.
Ne pozabimo še na tiste, ki jim je šola morda predstavljala pobeg od doma, zdaj pa so ujetniki lastnih staršev. Staršem ni treba podati razlogov, zakaj so se odločili za šolanje na domu. Ko gre za zlorabe in nasilje v družini, otrok ne bo deležen varnega okolja, ki ga šola v ponuja, obenem pa ne bo odraslega, ki bi lahko zaznal znake nasilja in bi ustrezno ukrepal. Ne zatiskajmo si oči, ti primeri obstajajo, jih je pa še težje dokazati, če se dogajajo v družinskem okolju za štirimi stenami.
Tako kot družbe ne bomo spremenili, če se preselimo v hiško sredi gozda, ne bomo spremenili šole, če otroka vzamemo iz šolskega sistema
Šole nimajo čarobnih palic. So del nepravičnega sistema, a hkrati imajo pomembne varovalke, ki neenakosti vsaj blažijo, če jih že ne morejo preprečiti. Do kako velikih razlik pa lahko pride, sta več kot nazorno pokazala epidemija in šolanje na daljavo.
Tretjič. Socializacija. Mislim, da ni treba izgubljati besed, da se verjetno večina iz svojih šolskih let najbolj spominja odmorov, ekskurzij, šol v naravi. Pa če pustimo ta nostalgični argument. Socializacija je ena od primarnih funkcij šole. Otroci, ne glede na to, kako dobro se razumejo s svojimi sorojenci, starši in sorodniki, potrebujejo družbo vrstnikov. Tudi če je doma še kako spodbudno okolje, so družba vrstnikov, sklepanje prijateljstev, spoznavanje narave različnih ljudi zelo pomembna popotnica za življenje. Skozi odnose z drugimi spoznavamo tudi sebe, nastavljajo nam ogledalo. Skozi interakcijo z drugimi vidimo različne odzive, mnenja, stališča, opazimo, da izhajajo iz različnih okolij ter kako to vpliva na njihovo vedenje. Otroci imajo pravico do socializacije, ne vidim argumentiranega razloga, zakaj jo odvzeti. Drži, da nekateri starši, ki otroke šolajo od doma, te morda vpišejo na zunajšolske dejavnosti ali pa se družijo z isto mislečimi starši in otroki. A zakaj to ni isto? Ljudje se v resnici spoznamo, ko skupaj preživimo kakšen težek trenutek. V šoli je to lahko prva slaba ocena ali pa nesrečna ljubezen. In v tistem trenutku je dobrodošlo ob sebi imeti nekoga, ki nam stoji ob strani. Drugi argument pa je, da s sošolci preživimo več časa skupaj kot pa z nekom, s komer hodimo dvakrat tedensko za uro in pol na vaje hip hopa. Za razvoj tesnejših odnosov in spoznavanja potrebujemo različne okoliščine, čas in dobro mero razumevanja.
Četrtič. Disciplina. Šola s šolskim urnikom in učnim načrtom sledi učnim ciljem, s pridobivanjem ocen pa se tiste, ki nimajo železne discipline, prisili oziroma se jim zagotavlja, da se naučijo vsaj za dva. S sprotnim delom je lažje, saj učenci obdelajo manj snovi, kot pa če morajo opraviti zaključni izpit. Nihanje ocen je pogosto tudi pokazatelj takšnih ali drugačnih osebnih stisk, zato je sprotno preverjanje znanja smiselno tudi z vidika spremljanja otrokovega počutja.
Negativne izkušnje so del življenja
Vloga šole ni samo usvajanje znanja. Seveda ima tudi javni šolski sistem ogromno težav. Šola je model družbe. Tako kot družbe ne bomo spremenili, če se preselimo v hiško sredi gozda, ne bomo spremenili šole, če otroka vzamemo iz šolskega sistema. Spremembe na bolje lahko pridejo le s premišljenimi argumenti, kritično mislijo ter aktivnim in spoštljivim delovanjem. S pobegom naredimo več škode kot koristi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
