Policija je ena ključnih družbenih institucij, saj predstavlja najmočnejši vzvod, ki ga ima država za vzdrževanje družbene pogodbe in mirnega sobivanja vseh nas. Ta nenapisani in neizrečeni konsenz, da se odpovedujemo uporabi sile v zameno za zagotovila varnosti in pošteno ter enako obravnavo, ob tem pa sprejemamo tudi pravično sankcioniranje ob kršitvah, je temelj reda v naših družbah. V takšnih razmerah ima policija svojevrsten monopol nad legitimno uporabo sile. Policija v demokratičnih državah ni vzvod trenutne oblasti, ampak je državna institucija. Je torej od vseh nas in v našem imenu nadzira tudi oblastnike. Vsak poseg vanjo, in celo že zgolj ustvarjanje videza pristranskosti, zelo hitro poruši temelj njene legitimnosti. Prvi znak tega je upad zaupanja javnosti. Podatki o zaupanju prebivalcev v slovensko policijo za zadnji dve leti so izredno skrb vzbujajoči. Če je leta 2018 (in pred tem podobno 2016) policiji zaupalo 66,9 odstotka ljudi, se je to zaupanje v letu 2021 zmanjšalo na 30,5 odstotka. Pri tem ni dvoumnosti. Policija je izgubila zaupanje prebivalcev. Če bi šlo za podjetje, bi vodilni ob takšnih rezultatih že zdavnaj odstopili oziroma bili odpuščeni.
Izguba zaupanja se ni zgodila zato, ker so policisti v vsakodnevnih aktivnostih pričeli ravnati popolnoma drugače kot v preteklosti ali da bi njihova učinkovitost pri preiskovanju splošne kriminalitete upadla. To se je zgodilo zaradi niza dejavnikov, katerih skupni imenovalec je politizacija policije. Slednja kot prvo vključuje kadrovsko lomastenje in neprofesionalno upravljanje policije, ki postaja popolnoma prozorno ob vsakem pričanju razrešenih policistov v državnem zboru. Opisi dogajanja so nevredni manjšega urada ali lokalne podružnične pisarne, kaj šele centralne institucije, ki skrbi za preiskovanje in preprečevanje najbolj nevarnih in škodljivih dejanj v državi. Ljudje preprosto ne morejo spregledati nastavljanja nestrokovnih, politično sprejemljivih kadrov na ključnih mestih v policiji.
Ne moremo končati v politični amneziji in zadnji dve leti preprosto izbrisati.
Drugi dejavnik, ki je vodil v izgubo legitimnosti in upad ugleda policije, predstavlja povečana represija nad običajnimi državljani. Navkljub poizkusom vodstva policije, ki želi v različnih poročilih ustvariti sliko, da je stopnja policijske represije v Sloveniji celo manjša kot v preteklosti, je realnost drugačna. V zadnjih dveh letih je ustvarjeno stanje nove normalnosti, ki vključuje nesorazmerno zapiranje in ograjevanje javnega prostora, uporabo posebnih policijskih enot v popolni varovalni opremi za naloge, ki niso v njihovi pristojnosti in jih niso izvajali v preteklosti. V trajni spomin – in, upajmo, v opozorilo – bodo šli prizori, ko množica policistov posebne enote v popolni opremi odnaša s Trga republike ljudi, ki na večmetrski medsebojni razdalji berejo Ustavo Republike Slovenije. Pojmljivo je tudi to, da je bil vodni top v zadnjih dveh letih uporabljen večkrat kot pred tem v vseh 29 letih po osamosvojitvi skupaj. Dodajanje dražilnih substanc v vodo, s katero neselektivno škropijo ljudi na mirnem političnem shodu in ne nekih nasilnih huliganov, pa meji že na sadizem, ki bi mu vsak policist z integriteto in občutkom za moralo moral reči preprosto ne. O stopnji policijske represije priča tudi podatek, da je policija v enem dnevu v centru Ljubljane porabila več kot 300 nabojev solzivca, pri čemer strokovnjaki vedo, da že en tak naboj zadostuje za pokritje območja v velikosti nogometnega stadiona. Ob tem ne smemo pozabiti dvoletnega maltretiranja ljudi v imenu obvladovanja epidemije in izvajanja ukrepov, ki so bili v nasprotju s stališči epidemiološke stroke (policijska ura, omejevanje ljudi na občine). Če je policija v preteklosti znala opozoriti politiko, da pričakuje izvajanja v nasprotju z zakonodajo (npr. celo v primeru izbrisanih), je tokrat samo sledila političnim navodilom. Represija, ki udari ljudi po žepu, je bila vzporeden ukrep celo v tako absurdnih primerih, kot sta kaznovanje za pisanje nežaljive kritike s kredo po pločniku in izrekanje glob mariborskim dijakom, ki so le želeli nazaj v šolo. Podobnih nerazumnih primerov je še mnogo in ljudje bi mogoče celo sprejeli razlago, da so bile razmere v času širjenja virusa posebne in izjemne, a kaj, ko je bilo že takoj na začetku nazorno, da so pravila dvojna. Ena veljajo za človeka, ki sam na prostem je malico med službo, in druga za ministra, ki "pije vodo" na sestanku z drugimi v restavraciji, in to v času de facto zaprtja gostinskih lokalov. Podobna dvojna merila so nazorna tudi v angažiranosti prvega policista v državi. Ta se čuti dolžnega podajati prijavo o do policije kritičnem tvitu, sočasno pa ministrovo žaljenje policistov z lenuhi preprosto spregleda.
Zakaj se je to dogajalo? Obstajajo pragmatični in ideološki razlogi. Pragmatični vključujejo zelo preprosto razumevanje dela politike, da podreditev nadzornega organa hkrati pomeni kupovanje miru in njegovo slepoto za nezakonito početje, sočasno pa ob servilnosti vodilnih omogoča pridobitev vseh občutljivih informacij o preteklih in aktualnih ukrepih, preiskavah in primerih. Izjemna moč in vzvod za najbolj umazane politične obračune. Pragmatična dodana vrednost je možnost usmeriti represijo zoper kritike in nasprotnike. Spregledati ne gre ideoloških motivov. Fetiš sedanje oblasti je represija. Njihova spontana reakcija ni vodenje z zgledom in dialogom, temveč ukaz, solzivec, palica in kazen. Tega sploh ne skrivajo. Tviti, ki so za to vlado nekakšen uradni list, javno razglašajo njihova pričakovanja. Človečnost je razumljena kot šibkost, represija pa kot znak moči. Spomnimo se samo pogroma nad sicer v preteklosti nagrajenim policistom na motorju, ki je pomagal mirnemu udeležencu protestov. Policija je bila zlorabljena za ustavljanje javne kritike politične oblasti. Kakšni ideologiji in katerim režimom je takšen pristop najbližje, je jasno vsakomur z osnovnim poznavanjem zgodovine 20. stoletja.
Izguba zaupanja se ni zgodila zato, ker so policisti v vsakodnevnih aktivnostih pričeli ravnati popolnoma drugače kot v preteklosti ali da bi njihova učinkovitost pri preiskovanju splošne kriminalitete upadla. To se je zgodilo zaradi niza dejavnikov, katerih skupni imenovalec je politizacija policije
Mehanizmi politizacije policije so vključevali tri ključne elemente: kadrovske menjave, ki so se pričele s prvo sejo vlade in z razrešitvijo generalne direktorice policije. To je bilo posebno sporočilo interni javnosti v policiji: "Neposlušni bodo menjani!" Menjave, ki so sledile (kriminalistična policija, NPU itd.), niso bile utemeljene na strokovnosti, izkušnjah in znanju, temveč na pripadnosti in vodljivosti. Sledili so eksistenčni pritiski na zaposlene, pošiljanje inšpektorjev nad tiste, ki so sledili profesionalnim standardom, in sočasno nagrajevanje poslušnosti. Kaj naj si mislimo o stilu vodenja organizacije, kjer je predstavnikoma obeh sindikatov v policiji izrečeno opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja? Z vzpostavitvijo klime jasnih pričakovanj ni bilo več treba niti izrekati neposrednih navodil in ukazov. Vsak policist je točno vedel, kaj nadrejeni in oblast pričakujeta, nagrajujeta in kaj sankcionirata. Zadnji mehanizem politizacije so zakonske spremembe, s katerimi so želeli izvajati kadrovske pritiske vse do nivoja komandirjev policijskih postaj, razgradili so strukturo policije in šibili enote, ki so ključne za preiskovanje korupcije (odvzem avtonomije Nacionalnega preiskovalnega urada), spreminjajo odnos med policijo, tožilstvom in ministrstvom za notranje zadeve.
Izgovori akterjev, da "sledimo ukazom", ne zdržijo resne presoje. Odgovornost za vsako potezo in vsak represiven ukrep tako policista kot drugih birokratov je na koncu individualna. Seveda je ob tem odgovornost veliko večja pri tistih, ki so na vrhu piramide. Odgovornost pa se ne konča tukaj. Kot je ob vprašanju o krivdi za zločine nacistične Nemčije zapisal filozof Karl Jaspers, je odgovornost tudi na strani vseh, ki tvorimo politično skupnost. Pri tem vidim v ospredju odgovornost novinarjev, ki morajo primere politične zlorabe policije postaviti v ospredje političnih debat. Ne moremo končati v politični amneziji in zadnji dve leti preprosto izbrisati. Podobno, kot se je zgodilo v policiji, se sedaj dogaja na RTV Slovenija. Cilji in vzvodi so isti. Odgovornost pa je tudi na strani vseh državljanov. Politikom moramo postaviti jasno zahtevo, da naj se vzdržijo posegov v policijo in oblikujejo rešitve, ki preprečijo takšno ravnanje v prihodnje. Sistemske varovalke so možne in znane. Potrebni so politična volja, pogum in podpora državljanov tistim politikom, ki razumejo, da policija ni podaljšek oblasti, temveč služi ljudem in jih varuje.
* Dr. Aleš Bučar Ručman se raziskovalno in pedagoško ukvarja s sociologijo odklonskosti, strukturnim nasiljem in vprašanji družbene solidarnosti.
