(POGLED) Pol šihta za avtobusno furo po naši pozlati

Ne vem točno, kaj me je gnalo na četrtek, da sem se spet odločila dati priložnost javnemu prevozu z avtobusom domov na Koroško, čeprav sem si ob zadnji (pre)izkušnji zaprisegla, da si take (samo)destrukcije med Ravnami in Ljubljano zlepa ne nakopljem več. A včasih smo verjetno vsi pomalem mučeniški ali pač le stalno gojimo jalova upanja.

Ne vem niti točno, zakaj vedno znova dajem priložnost propadajočim rečem, da se oklenejo še kake rešilne bilke in morebiti pa le obdržijo. Ugotavljam, da sem pogosto motivirana predvsem za nedonosne reči (ali take, ki jih odnaša in so že za odpis). Hkrati v malodane čudaških početjih oklepanja propadajočega vselej najdem tudi javno dobro, zagovarjam nekakšno skupnostno skrb(nost), za katero si dopovedujem(o), da ima perspektivo (nemara tudi zato še verujem v natisnjen časopis?). Obenem - in v tem čudnem nasprotju je morda vseeno racionalni vzgib - so marsikateri skupnostni projekti za javno dobro trajnostno naravnani mobilnostni projekti prihodnosti. Potemtakem nemara pa le zrem v prihodnost in nisem obtičala v preteklosti. Ali pač? Vse je v interpretaciji.

Nihče ni vstopil, nihče ni izstopil

Sedla sem torej na tisti prazni avtobus na glavni ljubljanski avtobusni postaji ob vnaprej pridobljenih, za sodobno percepcijo časa povsem neprebavljivih podatkih, da bo vožnja z Nomagom ob 19.05 po ceni 12,10 evra trajala 3 ure 15 minut in da bomo vijugali po stari cesti preko Trojan vse do Šoštanja in šele nato dospeli v koroške kraje do moje končne postaje Dobja vas. Ker je bil večerni avtobus in za mano naporen dan v Ljubljani, sem se vseeno posedla nekoliko mirnejša, saj povratek ni bil vezan na opravek, ki ga sredi dneva ne bi smela zamuditi in tvegati skoraj zanesljivo zamudo v nasprotni smeri. Zato pridelanih pet dodatnih minut do doma na koncu res ni bil neki hud podaljšek zasedanja na avtobusu.

Peščica potnikov se je že po prvi uri vožnje zredčila in od Trojan sva na avtobusu obsedeli le dve potnici ob sicer prijaznem šoferju (morebiti še enem človeku, ki daje priložnost, ko je evidentno ni?). Potrpežljivo je šofiral od postaje do postaje, na katerih nihče ni vstopil in nihče izstopil. Dosledno smo se ustavljali na postajališčih, tu in tam postali še kakšno minuto več ob prižganem motorju, da morebiti kdo le ne zamuja in še ujame zadnjo minuto, nato pa se sprijaznjeno povlekli dalje. Kot da bi več ali manj samo, čeravno ne posebej dramatično, čakali Godota.

Bolj dramatična od zadnje je bila moja predzadnja vožnja z avtobusom - takrat sem se odločila podati v nasprotni smeri, z Raven na Koroškem proti Ljubljani. Bilo je še pred poplavnim prelomom, zdaj očitno vse pri nas ločimo na čas pred poplavami in po njih. Voljo v deževnem petkovem popoldnevu (vsaj potnikov je bilo takrat več, saj je bil čas, ko so se iz šole vračali dijaki) sem izgubila v Velenju, ko sem morala prestopiti za Ljubljano. Ko sem bila že prepričana, da je zaradi zamude naslednji avtobus že odpeljal, se je izkazalo, da se bom na velenjski avtobusni še načakala, da bo pognal drugi avtobus za Ljubljano. Za nameček sem na prvem avtobusu pozabila dober dežnik, ki ga nisem šla nikoli iskat. Ni prvi ni zadnji izgubljeni; obžalovala sem le, da je bil izposojen. Tudi popoldan je bil povsem izgubljen v urah garičenja - zatem sem se namreč z glavne avtobusne v prestolnici odpravila še na mestni avtobus do Dolgega mosta, kjer me je mož pobral za nadaljevanje poti na Dolenjsko. No, seveda sva nato še neizbežno obtičala v nepregledni koloni avtomobilov na avtocesti.

Kako smo padli v finančno jamo brez dna

Pravzaprav sem tudi ta četrtek, ko sem znova stavila na doprinos k preživetju javnega prevoza, najprej dan začela na ljubljanski troli. Iz Škofljice, kjer sem prenočila, sem se namreč odpeljala za center Ljubljane in ugotavljala, da so mestni avtobusi edini polni potnikov in delujoči. Zdelo se mi je dobro še, ker povezave delujejo tudi zunaj Ljubljane, ne le v mestu, in zadovoljno sem uporabila urbano (kartico za mestni promet). Občutek delujočega javnega prometa žal ni trajal do podeželja, kjer se mi vsakič oglasi tudi želja po železnici, ki je nimamo (več). V mojo vas nikoli ni pripeljal vlak, kot prepeva Pidži. Da bi potovala od Ljubljane prek Maribora, mi kljub obilju samodestrukcije še ni šinilo v glavo - bržkone, ker časa celotnega "šihta" pa tudi ne bi mogla žrtvovati (vlak sicer vidim kot svoj skoraj idilični potujoči prostor, kjer bi ob prenosniku lahko mirno delala in s tem smiselno izkoristila čas).

Ko sem ondan na facebook navrgla delček iz potovalne sage, so se zvrstili številni odzivi, kako klavrno stanje je že leta in kako le še drsi navzdol, o tem, kako smo uspeli zafurati naš javni potniški promet - od tega, kako predolgo trajajo vožnje z avtobusi, na katerih ni potnikov, o počasnih sodobnih vlakih - pa do ugotovitev, da bi morali javni prevoz še bolje subvencionirati, ga pohitriti in promovirati, ter pripomb o tem, kako žal pri daljših prevozih in povezavah manjših krajev še vedno ni prave alternative avtomobilu. Vedno kritična Ptujčanka Nevenka Dobljekar je zabila žebljico na glavico, ko je komentirala: "Cestograditelji so našli finančno jamo brez dna, ki so jo politiki tlakovali z zlatniki. Mi pa naj se pobijamo po tej pozlati. Obup!"

Morda bi bila koristna celostna, poglobljena analiza z(a)voženega, če bi se jo sploh še dalo kompleksno, verodostojno in smiselno podati ter jo ob ekonomskih parametrih opremiti z družbenimi in individualnimi dejavniki odisejade počasnih gradenj cest, vse gostejšega prometa, časom neprilagojene železnice in območij opuščenih tirov, kakršno je tudi koroško. Tudi sami smo, hoteli ali ne, prispevali s svojimi razvadami, da neprestano (ob)tičimo v prometu in rinemo, ker hočemo z avtom vsepovsod domala do vrat in ker se nismo v stanju bolje organizirati s prevozi, da bi si tudi avte v večji meri delili in bi se nas v enem hkrati vozilo več. Stremimo k lastnemu udobju, da se lahko odpeljemo točno takrat, ko nam ustreza, in nismo pripravljen žrtvovati niti minute več za kombinacije, čeprav potem morebiti sami odčepimo še kako uro več v prometnih zamaških. Morda je preigravanje lastnih rutin banalno, sploh v kontekstu velikih, zahtevnih zgodb o transportu, o logistiki, še zlasti, če bi razmišljali o makro, ne le o mikro ravneh (v tujih, večjih mestih, kjer deluje javni prevoz, me vselej še bolj jezi, kako nam ne uspe). Morebiti bi morali prevetriti tudi tretjo razvojno os, naš večni in še kar neosvojeni cilj - po več plateh, ne le znanih enih in istih krilaticah o hitri cesti (še novinarji smo bili razglašeni za njene ambasadorje, je to dobro ali slabo?).

Vse naše trajnostne mobilnosti

Tako pred jutrišnjim dnevom brez avtomobila, s katerim bomo sklenili evropski teden mobilnosti, ugotavljam, da se bom ta petek do redakcije dopisništva bržkone podala kar peš ali še verjetneje z javnim kolesom iz mreže Picikl Ravne. Če mi bo le uporabniška kartica delovala, kar je običajno vezano na (ne)zaznavo vrnjenega kolesa in napačno vztrajanje zapisa v sistemu, da imam kolo sposojeno, četudi si ga skušam sposoditi na postaji, na kateri sem ga preverjeno vrnila. Tudi nad to mrežo še nisem povsem obupala, morda zato, ker mi daje neki občutek urbanosti, čeprav pri nas bolj kot na mestna kolesa logično stavimo na gorska. Spet torej upam na javno in skupnostno dobro, pa tudi še, da bomo našli rešitev za obstoj in razvoj javnega prevoza. Ob povsem resnih dilemah, ki bi jih kazalo preučiti, preden se po poplavah utopimo v pločevini, ki je ceste več ne posrkajo, smo pri nas na Koroškem malo za šalo, malo zares ugotovili, kako ni čudno, da imamo vse več ultratekačev. Naposled si res najhitrejši na nogah, zanašaš se lahko le nase in svoj tempo, časa, če le zmoreš, ti vzame skoraj isto. To so potemtakem naše trajn(ostn)e mobilnosti, ki so tudi okolju prijazne. Humor in razne duhovite domislice nas pač vedno rešujejo v še najbolj težkih situacijah. Čeprav bi se ob zavoženem prometu in uničeni infrastrukturi zlasti znotraj regije najraje zjokali.