(POGLED) Sestavljanje Golobove vlade: Presenečenj v ekipi je kar nekaj

Sestavljanje Golobove vlade pravzaprav ne more biti presenečenje. Stranka, ki je nastala nekaj mesecev pred volitvami, enostavno težko strese iz rokava politično reprezentanco v državi, kjer je politika na slabem glasu, v kateri politiki tudi niso najbolje plačani in tudi kot take so ministrske funkcije neprivlačne za mnoge sposobne ljudi. Žal to nikoli ni prav bitka za talente, ampak za preprosto mešanico, logiko kompromisov, političnih kalkulacij, volilnega izplena in sposobnosti mandatarja ne glede na njegov priimek, da interese združi na skupni imenovalec. Seveda je pomembno tudi osebno zaupanje mandatarja, pri nekaterih pa je bolj v ospredju brezpogojna zvestoba.

Od Roberta Goloba, ki je pravzaprav postal politik samo zaradi Janševe politike, pričakujemo tudi politično spretnost. Da gleda nekaj korakov naprej, je dokazal že s kadrovanjem brigadirja Toneta Krkoviča v Gen-I, misleč, da bo imel mir pred SDS-om, saj osamosvojiteljski prvoborci držijo skupaj, vendar se mu tam ni izšlo. Ni pa se zakalkuliral z vstopom v politiko, saj so volivci njegov vstop bogato nagradili.

Dejstvo, da je na neki način torej Janšev produkt, bi nas moralo skrbeti, saj se očitno mora človeku zgoditi nekaj slabega, da se odloči za vstop v politično areno, in ne gre za neko naravno pot na podlagi vrednot, ampak tipičen modus operandi in reakcijo na shemo naš - nenaš. Tokrat pač v gospodarstvu. Janša je s svojim načinom vodenja ustvaril veliko golobov, ne nazadnje se je tudi politična pot predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič pričela z njeno kritiko Janševega načina vladanja, posledice pa so znane. Triumfa Goloba in Klakočar Zupančičeve sta tudi zaušnica ostalim političnim strankam, ki imajo tradicijo, vzvode in denar, pa naj si to priznajo ali ne.

Efekta "samo da ni Janša" in "samo da ni KUL" sta po Sloveniji na volitvah močno zadonela, obenem je Golob nastopal sproščeno za razliko od že preizkušene dolgočasne ali pa sovražne politične retorike. Niti covid in odsotnost na nekaterih ključnih soočenjih mu nista škodila. Javnost ima črnih in rdečih dovolj in je spet stavila na nekaj novega, bolj liberalnega. Recept sredinskosti v Sloveniji praviloma daje rezultate, četudi znajo interesno nepotešeni potem sredince brezkompromisno trgati pri živem telesu, kot se je že dogajalo Cerarju, deloma pa tudi Šarcu.

Da Golob ne želi biti muha enodnevnica, kaže s tem, da ima ambicijo tudi na letošnjih lokalnih in predsedniških volitvah. Zlitje Gibanja Svoboda in Stranke Alenke Bratušek in Liste Marjana Šarca kaže namero po stabiliziranju sredinskega (liberalnega) bloka, kar je nekoč vešče počel dr. Janez Drnovšek. V kontekstu sestave vlade je morda Golobova bogata nagrada v obliki zanimivih resorjev obrambe za Marjana Šarca in infrastrukture za Alenko Bratušek, ki bi bila zagotovo zadovoljna že s položajem državnih sekretarjev, saj jima po porazu na volitvah kaj drugega tudi ne bi preostalo. Vrnitev odpisanih se na primer Karlu Erjavcu ni obrestovala, zato si je Golob z njima bržkone naložil nekaj odvečne prtljage, saj sta volilna poraženca, javnost pa gotovo ni pozabila poskusa pobega Alenke Bratušek na komisarsko mesto v Bruselj, ki se je zanjo izredno klavrno končal. Drugače bi bilo, če bi bila LMŠ in SAB del Golobove predvolilne koalicije.

Zlitje gre tako pripisati izključno razumevanju Goloba, da ima za vzpostavitev izredno pomembne strankarske mreže na terenu pred lokalnimi in predsedniškimi volitvami premalo časa in da bo postrgal tisto lokalnega, kar premoreta LMŠ in SAB skupaj, ki se seveda ne moreta primerjati z mrežama SD in SDS, ki imata najmočnejše zaledje. Izkušnje vendarle učijo. Tudi SMC, ki je bil v podobno situaciji, se ni najbolje znašel, nekdanjemu generalnemu sekretarju LDS Petru Jamnikarju, ki naj bi vzpostavil mrežo SMC-ja, se je celo odpovedal. Se pa lokalna mreža, ki predstavlja pljuča politike, ki želi delati na dolgi rok, ne vzpostavi čez noč.

Presenečenj v vladni ekipi je kar nekaj. Nekaj dvigovanja obrvi je ob ministrovanju Matjaža Hana, političnega lisjaka, katerega imenovanje gre pripisati stabiliziranju razmer v SD, kjer si predsednica Tanja Fajon ne želi premočne strankarske opozicije, ki jo pooseblja Jani Prednik, njen protikandidat na predsedniških volitvah. Ta je kljub svojemu imidžu prijateljevanja s SDS "nagrajen" z vodenjem poslanske skupine. Kako močno si nekateri želijo postati ministri, so pokazali tudi interni boji, ki so pljusknili v javnost, Dominiki Švarc Pipan je naposled uspelo, mešani občutki pa so tudi ob potezi paradne SD-jeve kandidatke na volitvah Emilije Stojmenove Duh, ki se je prejšnji teden tako rekoč hkrati z izstopom iz SD zavihtela na ministrski položaj, h Golobu. Še en dan si na plakatu ene barve, drugi dan pa že v ministrskem fotelju druge. Naj se še tako trudi s pojasnili, ampak če se je s politiko SD razhajala, zakaj ni izstopila prej in zakaj je sploh kandidirala.

Koalicijska pogodba naslavlja veliko izzivov, vendar veliko število ministrstev vendarle preseneča. Se še spomnite fraze o vitki državi? V teh pogojih zveni kot pravljica za lahko noč. Primerjava s sosednjimi državami kaže, da bo Slovenija glede na število prebivalcev in ministrov - z dvema milijonoma ljudi in 20 ministri rekorderka. Že Janševa vlada je imela 14 ministrstev in tri ministre brez resorja (skupaj 17), kar je presegalo sosede. Le Italija ima številčno več, 23 ministrov, a 60 milijonov prebivalcev, Madžarska 12 na 9,7 milijona prebivalcev, Avstrija 13 ministrov na 8,9 milijona prebivalcev in Hrvaška 16 ministrov na štiri milijone prebivalcev.

Le če večanje števila ministrstev pomeni bolj tekoče funkcioniranje uspešne države, bodo državljani to sprejeli z razumevanjem. Koalicijska pogodba "vitke države" v smislu debirokratizacije in učinkovitosti v administrativnih postopkih, kar muči državljane, ne naslavlja, dotika se je le z nekaj stavki. Glede na novo porazdelitev nalog resorjev, od športa, stanovanjske politike, starejših, okolja, narave ..., bo preteklo še mnogo vode, preden bodo državnim uradnikom ustrezno porazdelili naloge, tako da je na začetku pričakovati tudi precej zmede. Tisto področje, kjer lahko hitro opazimo spremembe, pa je javni diskurz. Če smo bili v obdobju minulih dveh let mnogokrat šokirani ob načinu komuniciranja in hegemoniziranja enako mislečih na osnovi odkrite nespoštljvosti in žaljivosti do drugih, pa smo lahko socialnim omrežjem hvaležni, da so razgalila vso bedo te politične retorike, ki se vendarle začne z imeni in priimki. In tudi to je rodilo Goloba.

Ali bo vlada zdržala cel mandat, Golob si želi celo dveh? Gotovo utegne Levica - zaradi Meščevega pragmatizma - nekoliko znižati barikade, a izgube ostrine in vselej kritične retorike vsi v članstvu, zlasti radikalnejši, ne bodo zagovarjali. Golob s sodelovanjem s Fajonovo ne bo imel težav, kot jih je imel Cerar s stranko v Židanovem obdobju. V primeru razpada pa bo imel vedno v ozadju še enega aduta, o katerem sedaj sicer ne govori na glas, in sicer v vlado lahko povabi tudi NSi, s katero se zdaj zdita na različnih bregovih. Golob seveda ne more snesti obljube, da s strankami iz Janševe koalicije ne bo sodeloval, a če mu razpade koalicija, bodisi zaradi zdravstvene reforme bodisi javnofinančne zaostritve - prihajajo energetska kriza, višja inflacija in nižja gospodarska rast ter težje življenja ljudi, ko ne bo prostora za populizem -, lahko potegne tudi to potezo, s čimer bi Novi Sloveniji ponudil priložnost, da se izvije iz primeža in večne sence SDS.