(#SLO30) Vse najboljše, Slovenija!

Samostojno državo je težko dobiti. Še težje je samostojno in demokratično obdržati
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Foto: Igor NAPAST
Igor Napast

Rojena sem leta 1985 v Socialistični republiki Makedoniji. Ko sem se preselila v Slovenijo, sem zapustila državo, ki jo je mednarodna skupnost imenovala Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija. Moji starši zdaj živijo v Severni Makedoniji. Moji prijatelji, s katerimi sem odraščala v majhnem, a za odraščanje prijaznem mestu na vzhodu države, so razseljeni po celem svetu - od Italije prek Nemčije do celo Avstralije.

Na skupno državo Jugoslavijo nimam veliko spominov. Vem le to, da nam je bilo lepo. Mama in oče sta hodila v službo. Midve s sestro v vrtec. Vsako leto smo šli na dopust. Od babice smo se preselili v dvosobno stanovanje, ki ga je oče lahko kupil, ker je delal v gradbenem podjetju. Kot inženir je dobil boljše plačano službo v Švici. Od tam se je vrnil po treh mesecih, saj je ugotovil, da mu v Makedoniji prav nič ne manjka. Da smo imeli vse, kar smo potrebovali. Da smo živeli lepo.

Zelo dobro pa se spomnim časa, ko je Jugoslavija razpadla. V vrtcu so nam povedali, da po novem ne bomo risali dveh zastav, ampak samo eno - ta rdečo z rumenim soncem, za za risanje bolj zahtevno. Po televiziji so bili posnetki vojne. Mama je negibno sedela pred televizorjem in jokala. Strah me je bilo. Kaj, če vojna pride tudi k nam? Mama mi je zagotovila, da naš predsednik, Kiro Gligorov, ne bo dopustil, da se nam zgodi kaj hudega, da nas bo zaščitil.

Igor Napast

In res nas je. V Makedoniji nismo imeli vojne. So se pa potem začele dogajati stvari, ki sem jih vedno manj razumela. Starejši so govorili o tranziciji pa privatizaciji, korupciji ... Vedno bolj pogosto so omenjali stečaje. Da je ta in ta izgubil službo, ker je šlo podjetje v stečaj. Ni trajalo dolgo, ko je v stečaj šlo gradbeno podjetje, kjer je delal moj oče. Naenkrat je bil cele dneve doma. Zdel se mi je zelo brezvoljen. Večino časa je bil tiho, ampak tudi kot otrok si čutil, da je nekaj narobe. Kmalu zatem je prišla privatizacija tudi v mamini službi. Dobili so nove lastnike, podjetje so preimenovali, ga razkosali na več manjših. Mama je delala v upravi. Samo še kakšno leto. Nato je tudi ona ostala brez službe.

Takrat sem prvič slišala, da obstajajo politika in politične stranke. Moja starša nista imela "knjižic" in zato nista mogla dobiti službe. Bila sta izobražena, delavna, ampak nista poznala "pomembnih ljudi". Zato sta morala sprejeti priložnostna dela in začeti na začetku. Takrat se mi je Makedonija do konca zamerila. Zamerila sem politiki, zamerila sem sistemu, državi in šla stran.

Prišla sem v Slovenijo. V državi, ki smo jo častili kot primer, po katerem bi se morali zgledovati. Učili smo se, da so Slovenci najbolj delaven narod v bivši republiki. Da je Slovenija najbolj čista in urejena država. Da so postavljena jasna pravila, ki jih vsi spoštujejo. Da kriminala skoraj ni. Da je socialno prijazna. Da štejeta izobrazba in delavnost. Ko sem se preselila, sem to naredila z velikim strahospoštovanjem do svoje nove države. Bala sem se, da ne bi naredila kaj narobe. V državi, kjer vsi delajo tako, kot je prav.

Lepo je bilo. Slovenija je hitro postala moja domovina. Domovine ne razumem kot državo, kjer se rodiš. Domovino razumem kot državo, kjer je tvoj dom. Živim v najlepšem mestu na svetu, v Mariboru. Dobila sem odlično izobrazbo v javnih šolah. Imela sem srečo, da sem tudi v času največje krize dobila službo. Enako je bilo tudi z mojimi sošolci. Vsi smo dobili službe v Sloveniji in gradili svoje življenje v okolju, ki smo ga poznali. In to ne da bi bili člani katerekoli politične stranke ali da bi poznali "pomembne ljudi". Kmalu po tem, ko sem se zaposlila, sem si lahko kupila stanovanje. Res je, da sem morala vzeti kredit, ampak sem vseeno lahko izpolnila pogoje banke in imela svoj dom. Od nekdaj sem bila družbeno aktivna. Hodila sem na tekme, koncerte pa tudi na proteste. Vsakič, ko so se dogajale stvari, s katerimi se nisem strinjala, sem jasno izrazila svoje mnenje. Nikoli me ni bilo strah, da bi zaradi tega čutila kakšne posledice. Saj sem vendar živela v urejeni, pravni državi, kjer je svoboda govora ustavna pravica. Ker je Slovenija članica EU, sem lahko potovala povsod po uniji brez kakršnih koli omejitev. Spoznala sem nove ljudi, delala pri mednarodnih projektih, prenašala dobre prakse iz tujine domov in obratno. Kjerkoli sem povedala, da prihajam iz Slovenije, so vsi pohvalno govorili o naši državi. Bila sem ponosna, da živim v Sloveniji. Prijatelji in sorodniki, ki so živeli v Makedoniji, so mi zavidali.

In potem se je skoraj čez noč vse spremenilo. Kot v kakšni nočni mori. Kot da sem zadnjih 18 let sanjala. Kot da sem se zbudila spet v Makedoniji, kjer nič ni bilo tako, kot bi moralo biti. Ponovno preveč pogosto slišim besedo korupcija. Dogajajo se stečaji, ljudje izgubljajo službe. Razpravljamo o privatizaciji. Ponovno ni pomembno, kaj znaš, ampak to, na čigavi strani si. Službo dobiš lažje, če imaš pravo člansko izkaznico. Ponovno so mladi obupani in odhajajo v tujino. Ponovno je politika nekaj, o čemer razmišljamo in se pogovarjamo večino časa. Ponovno so tudi otroci obremenjeni s politiko. Pa si nihče tega ne želi.

Draga moja Slovenija, kako se nam je to lahko zgodilo? Imeti lastno državo je nekaj najboljšega, kar narod lahko ima. Osamosvojitev Slovenije predstavlja ponos in zaupanje v lastne prebivalce in njihove sposobnosti, da samostojno in bolj učinkovito vodijo svojo državo. Ne smemo pa pozabiti, da samostojna država ne pomeni zgolj večjih pravic, ampak tudi dolžnosti in odgovornosti. Dolžnosti in odgovornosti vseh prebivalk in prebivalcev. Samostojna država pomeni, da moramo ostati budni tudi takrat, ko je navidezno vse lepo in prav. Pomeni, da moramo biti ves čas na preži, družbeno aktivni in narediti vse, da preprečimo, da nam državo uniči par posameznikov. Čeprav se predstavljajo kot največji domoljubi, jih vodijo izključno osebni interesi.

Samostojno državo je težko dobiti. Še težje je samostojno in demokratično obdržati. Še posebej takrat, ko jo zapusti večina, ki se zaveda, kaj samostojnost in demokracija dejansko pomenita. Ni treba iskati primerov v zgodovini ali daleč po svetu. Poglejte si samo Makedonijo. Državo, ki je v svoji samostojnosti morala spremeniti celo lastno ime.

Vse najboljše, draga Slovenija! Na še veliko let samostojnosti in demokratičnosti!

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta