Do konca maja 2021 je samo 2,1 odstotka Afričanov prejelo vsaj en odmerek cepiva proti covidu-19. Treba je odpraviti vrzel med naprednimi gospodarstvi in državami v razvoju pri cepljenju, da bi se izognili temu, kar je Tedros Ghebreyesus, vodja Svetovne zdravstvene organizacije, imenoval cepilni apartheid. To je pravično z vidika morale in v interesu vseh.
Zato potrebujemo večstransko ukrepanje na svetovni ravni, da bi povečali proizvodnjo cepiv in pospešili cepljenje po vsem svetu. EU vztraja na tej poti od začetka pandemije. Zdaj so ta pristop potrdili tudi voditelji in voditeljice držav iz skupine G20 na svetovnem vrhu o zdravju 21. maja v Rimu.
Zaradi pandemije vsak dan umre na tisoče ljudi, in če bomo nadaljevali s sedanjo hitrostjo, cepljenje po vsem svetu ne bo zagotovljeno pred letom 2023. Vendar pa je cepljenje velike večine svetovnega prebivalstva edini način za končanje pandemije; v nasprotnem primeru bi lahko vse večje število različic novega koronavirusa verjetno ogrozilo učinkovitost obstoječih cepiv.
Cepljenje je tudi prvi pogoj za odpravo omejitev, ki zavirajo naša gospodarstva in svoboščine. Te omejitve negativno vplivajo na ves svet, najbolj pa bremenijo države v razvoju. Napredne države se lahko pri omejevanju vpliva pandemije na svoje državljane in državljanke bolj zanašajo na socialne mehanizme in vzvode gospodarske politike.
Če ne bomo odpravili vrzeli pri cepljenju, obstaja tveganje, da se bo trend zmanjševanja revščine in svetovnih neenakosti, ki smo ga ustvarili v zadnjih desetletjih, obrnil v nasprotno smer. Takšna negativna dinamika bi lahko zavirala gospodarsko aktivnost in povečala geopolitične napetosti. Stroški, ki bi jih povzročilo neukrepanje, bi bili za napredna gospodarstva zagotovo veliko višji od stroškov, ki bi jih morali skupaj porabiti za pomoč pri cepljenju po vsem svetu. Zato EU pozdravlja načrt v znesku 50 milijard dolarjev, ki ga je predlagal Mednarodni denarni sklad, za cepljenje 40 odstotkov svetovnega prebivalstva v letu 2021 in 60 odstotkov do sredine leta 2022.
Da bi uresničili ta cilj, potrebujemo tesno usklajeno večstransko ukrepanje. Upreti se moramo nevarnostim, ki se pojavljajo zaradi tako imenovane cepilne diplomacije, v okviru katere se zagotavljanje cepiv povezuje s političnimi cilji, in cepilnega nacionalizma, ki temelji na stališču, da je treba cepiva obdržati zase. EU v nasprotju z drugimi že od začetka pandemije zavrača oba navedena pristopa. Doslej smo bili edini akter na svetu, ki izvaja cepljenje svoje populacije ter hkrati izvaža velike količine cepiv in znatno prispeva k cepljenju v državah z nizkimi dohodki. Evropski državljani in državljanke smo lahko ponosni na to.
Evropska unija je leta 2020 podprla raziskave in razvoj cepiv v velikem obsegu ter znatno prispevala k novi generaciji cepiv mRNK. Nato je postala pomembna proizvajalka cepiv proti covidu-19, saj je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije približno 40 odstotkov odmerkov, do zdaj uporabljenih na svetovni ravni, proizvedenih v EU. Poleg tega je izvozila 240 milijonov odmerkov v 90 držav, kar je približno enako količini, ki je bila porabljena v EU.
Unija skupaj z državami članicami in finančnimi institucijami - v okviru skupine, imenovane Ekipa Evropa - donira cepiva tudi sosednjim državam v stiski, zlasti na Zahodnem Balkanu. V skladu z dogovorom na zadnjem zasedanju Evropskega sveta naj bi do konca leta 2021 donirala vsaj sto milijonov dodatnih odmerkov državam z nizkimi in srednjimi dohodki. Ekipa Evropa je tudi največ prispevala (2,8 milijarde evrov) k zmogljivosti COVAX, ki revnejšim državam omogoča dostop do cepiv; financirala je približno tretjino vseh do zdaj zagotovljenih odmerkov v okviru COVAX. Vendar ta prizadevanja še zdaleč niso dovolj, da bi preprečili povečevanje vrzeli pri cepljenju.
Da bi zapolnili to vrzel, bi morale države, ki imajo potrebno znanje in sredstva, ravnati tako kot EU in torej povečati svoje proizvodne zmogljivosti, da bodo lahko cepile svoje prebivalce ter hkrati izvozile več cepiv. V sodelovanju s proizvajalci cepiv si prizadevamo povečati zmogljivosti EU za proizvodnjo cepiv na več kot tri milijarde odmerkov letno do konca leta 2021. Naši evropski industrijski partnerji so se zavezali, da bodo do konca leta 2021 državam z nizkimi dohodki brez dobička - državam s srednjimi dohodki pa po nižjih cenah - dobavili 1,3 milijarde odmerkov cepiva. Zavezali so se tudi, da bodo do leta 2022 dodatno zagotovili več kot 1,3 milijarde odmerkov, velik del v okviru COVAX.
Najboljši način za zagotovitev takšnega prenosa tehnologije ter strokovnega znanja in izkušenj je prostovoljno licenciranje. Če se bo izkazalo, da to ne zadostuje, je v veljavnem sporazumu o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine in deklaraciji iz Dohe iz leta 2001 že predvidena možnost obveznega licenciranja. Po mnenju nekaterih držav pa je uporaba teh mehanizmov prilagodljivosti kljub vsemu preveč zapletena in prepočasna. Da bi pospešili prenose tehnologije, bo EU do začetka junija predložila nov predlog v okviru Svetovne trgovinske organizacije.
Pandemija covida-19 nas je opozorila na dejstvo, da je zdravje svetovna javna dobrina. Pri odpravljanju vrzeli pri cepljenju mora biti naše skupno svetovno ukrepanje v zvezi s cepivi proti covidu-19 prvi korak k resničnemu sodelovanju na področju zdravja na svetovni ravni, kot je to predvideno v rimski izjavi, ki je bila nedavno sprejeta na svetovnem vrhu o zdravju.
