V soboto je bil v Ljubljani shod proti splavu. Hkrati je potekal protishod zagovornikov svobode odločanja. Med oba shoda so se postavili policisti in korektno skrbeli, da se protestniki ne bi preveč približali. Če ne bi bilo čivka Aleša Hojsa, bi šla sobota v zgodovino kot običajen dan. Protesti in hkratni protiprotesti so namreč v tradiciji demokratičnih držav nekaj običajnega. Hojsov čivk govori o "možnem" nasilju, ki ga ni bilo. Govoriti za nazaj o možnosti nečesa, kar se ni zgodilo, niti ni kazalo, da se bo zgodilo, je manipulacija z namenom nečesa drugega. To drugo je bila napoved aktivacije 9. člena zakona o nalogah in pooblastilih policije. Ta govori, da lahko vlada ob veliki verjetnosti hujših kršitev javnega reda naloži policiji, da omeji ali prepove gibanje na določenih območjih, določenih krajih ali javnih mestih.
Ukrep ni nekaj novega. V resnici se uporablja pogosto, praktično ob vsakem obisku pomembnejšega tujega državnika, najsi bo to Bill Clinton ali papež. Z ukrepom se javnost običajno ne ukvarja, saj je vsakomur jasno, da ne more skupaj z Vladimirjem Putinom obiskati kapelice pod Vršičem. Prvič pa je bil izrečen v obliki grožnje proti protestnikom. Bombica je bila vržena in tri dni se je slovenska javnost ukvarjala z "na novo odkrito" določbo. Ustvarjeno je bilo naelektreno ozračje in za požar je bila potrebna le iskrica.
Samir Amin trdi, da v ZDA vlada le ena stranka - stranka kapitala. Oba dela, demokrati in republikanci, iz katerih je sestavljena stranka, zagovarjata (neo)liberalizem. Oba se posvečata izključno manjšini, ki "sodeluje" v okrnjenem in nebogljenem demokratičnem sistemu. Če smo to dejstvo še sposobni videti preko luže, pa spregledamo dokaj podobno sliko doma. Za prav vse parlamentarne skupine lahko brez slabe vesti rečemo, da so zgolj frakcije ene stranke - stranke kapitala. Tudi Levica, le da ta tega morda ne ve.
Naše frakcije se znotraj stranke kapitala borijo za prevlado. Ločijo se po tem, koga nagovarjajo in koliko koncesij so pripravljene odstopiti delu. Ker bitka ne poteka na relaciji kapital - delo, se že trideset let ukvarjamo s kulturnim bojem in identitetnimi politikami. Ta boj in te politike so vrh dosegli s to vlado. Petkovi protesti se le delno dotikajo tega problema, večinoma so uperjeni proti Janševi vladi. Protest v Trbovljah je bil že bolj protisistemski, vendar so mediji to prezrli ali pa niso razumeli. "Rdeči revirji proti privatizaciji" očitno ni bilo dovolj jasno sporočilo.
Protesti zanikovalcev virusa, proticepilcev in teoretikov zarot v režiji Anice Bidar in Ladislava Trohe so bili pravcate komedije, zato niso mogli doseči kaj več kot posmeha. Povsem druga zgodba pa je s sredinimi protesti. Zoran Stevanović je pred dobrim letom trdil, da je število mrtvih zaradi covida-19 nič. Dolgo je veljal za teoretika zarot in je imel temu primerno publiciteto. Vendar ima za razliko od Bidarjeve in Trohe bistveno boljši občutek za "zeitgeist", pa tudi srečo, da je ujel val nezadovoljstva, ki ga je prinesel pogoj PCT. Protest na dan, ko so nekateri ostali brez bencina, bi se zgodil tudi brez njega. Spet drug protest se je odvil po smrti nesrečne mladenke Katje. Stevanović je zgolj populistično zajahal ta val jeze, obupa in nemoči ter čez noč postal ikona. K temu je nemalo pomagal tudi Borut Pahor, ki se po več kot letu dni ni uspel sestati s petkovimi protestniki, Stevanovića pa je sprejel nemudoma.
Vlada je s kadrovskimi menjavami ustvarila izredno upogljivo policijo, ki poslušno izvršuje želje po čim večji represiji
Ker se izogibajo spopadu kapital - delo, petkovi protesti sistemu v resnici niso nevarni, prav tako ne Stevanovićeva stranka Re.snica. Stranka, ki jo poznamo le po eni osebi, v devetih mesecih od ustanovitve še ni uspela ustvariti spletne strani. Obstaja le na facebooku. Javno objavljenega programa stranka nima, najti je mogoče le petintrideset programskih točk. Te so, podobno kot pred nekaj leti pri stranki nekega novinarja, nametane skupaj z vseh vetrov. Gre za mešanico populizma, nacionalizma in trdega neoliberalizma. Skratka, gre za še eno frakcijo, ki bi se odlično vklopila v naš parlament.
Slovensko stranko, razdeljeno na več frakcij, pa ogrožajo prav sredini protesti. Čeprav so v prvi bojni liniji že znani zanikovalci virusa, proticepilci in teoretiki zarot, je gromozanska množica za njimi precej bolj pisana. Najbrž se vsi ne zavedajo, da ne protestirajo zgolj proti tej vladi, ampak proti neliberalni demokraciji. Se pa tega nedvomno zavedata tako Janša kot opozicija in najbrž tudi vodje petkovih protestov. Kako drugače razložiti molk tako opozicije kot petkovih protestnikov ali distanciranje od sredinih dogajanj?
Zato ni nerazumljivo radikalno ostro in nelogično reagiranje policije ob najmanjših incidentih med sredinimi protesti. Vlada je s kadrovskimi menjavami ustvarila izredno upogljivo policijo, ki poslušno izvršuje želje po čim večji represiji. Ob prvem sredinem protestu je tako popolnoma nepotrebno uporabila solzivec proti protestnikom, ki niso bili nasilni, pri tem pa se ni niti trudila locirati resničnih izgrednikov. Na drugem je s taktično napako usmerila množico na obvoznico, nato pa jim dala pičlih 22 sekund časa, da se umaknejo, preden jih je oblila z vodo. V torek pa je zgolj zaradi želje po prekinitvi protesta ustvarila pravo urbano vojno z nenasilnimi protestniki in prebivalci Ljubljane. Solzivca in vodnega curka niso okusili zgolj protestniki, ampak tudi nič hudega sluteči obiskovalci lokalov, sprehajalci, novinarji, pa tudi sami policisti.
Edini spontan upor proti sistemu je treba popolnoma diskreditirati. Zanikovalci virusa, proticepilci in teoretiki zarot, ki so sicer najglasnejši, pravzaprav govorijo samim sebi. Množica, med njimi je ogromno tistih, ki se udeležujejo tudi petkovih protestov, jih v resnici ne posluša. Njihov namen je zrušiti vlado, kasneje pa bodo opravili tudi s temi posebneži. Opozicija se zaveda, da bo, če bo v primeru zmage nadaljevala s podobno, sicer malce bolj všečno in socialno sprejemljivejšo politiko, naslednja ona. Zato protestov ne podpira in se omejuje na obsodbe nasilja. Ki pa ga je v resnici bore malo, večina ga je nastala kot odziv na ukrepe policije. Vodje petkovih protestov v tej enačbi niso več potrebni.
Ker enačenje vseh protestnikov kot čudaških proticepilcev ni delovalo, je bilo treba ustvariti vtis, da gre za nasilneže, izgrednike. Zato policija tudi na najmanjše kršitve odgovarja ostro in nesorazmerno. Policisti morajo sicer uporabiti tista pooblastila, s katerimi lahko opravijo nalogo z najmanjšimi škodljivimi posledicami. Vendar policija ne loči več med nasilno množico in nasilneži, skritimi v sicer glasni, a nenevarni množici. Vodni top in solzivec postajata skorajda rutinski prisilni sredstvi. Sredstvi, ki se ne uporabljata več v skrajnih primerih za nevtraliziranje nasilja, temveč za preprečevanje protestov in preganjanje protestnikov. Za primerjavo - ob tako imenovani drugi mariborski vstaji so policisti triintrideset minut trpeli kamniti dež, preden so se odločili za uporabo solzivca.
Janša ima prav, ko trdi, da državo obvladujejo omrežja. Zamolči pa, da njegov namen ni odpraviti slabosti sistema, ampak zgolj zamenjati omrežja s svojimi. Ljudje to vedo in v njih vre. Protesti zaradi nasilne policije ne bodo prenehali. Le bolj agresivni bodo. Zapadamo v začarani krog, kjer nasilje povzroča nasilje. Do volitev, na katerih se bomo odločali, katera izmed slabih možnosti bo najmanj slaba, bo še vroče. Janši je uspelo nemogoče - Ljubljana, ki je bila poldrugo leto vzor miroljubnih protestov, se spreminja v Portland.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
